Patricija Peršolja: “Moja poezija ne bo nikoli lepa”

Lanski pesniški prvenec Gospodinjski blues, ki je bil uvrščen v ožji izbor za Veronikino nagrado, je prav tako zavezan resnici - tisti, še vedno boleči, o ženskah, ki jih tukaj in zdaj usoda ni nagradila vsaj z iluzijo enakopravnosti.

> V otroštvu so vam bile knjige v veliko oporo. Kot večkrat poudarite, so vam pomagale pri ustvarjanju vzporednega sveta, v katerem ste se počutili sprejeti in ste lažje preživeli. So zato prav vsi liki v vaših delih malce posebni?

“Čeprav so si zgodbe navidez različne, se skozi njih vleče rdeča nit likov, ki so res malce drugačni oziroma nekrojeni po pričakovanjih okolice - staršev, sorodnikov, prijateljev, učiteljev ... Včasih ne veš več, ali si ti tako napačen ali je okolica tista, ki se ne zmore toliko odpreti, da bi vase spustila še drug pogled. Bistvo je gledati življenje na svoj način in pri tem vztrajati, četudi te drugi poskušajo od tega odvrniti. Tudi v knjigah se trudim to držo ohraniti do konca - pa ne zaradi kakega egoističnega načela, temveč zato, da ostanem jaz, da ne odstopam od svojega bistva, v katerega verjamem.”

> Koliko je v vaših zgodbah domišljije, koliko resničnosti?

“Nikoli nisem znala črpati zgodb iz čiste domišljije - za vsako zgodbo se skriva resnična oseba oziroma dogodek, ki me je presunil. Za likom, kakršna je, denimo, Marta, stoji zavračanje kapitalističnega potrošniškega sistema, a tudi nekaj oseb iz mojega življenja, ki so izgubile sebe, svoje srce v lovu za materialno varnostjo. Moja nona je nastala v času, ko mi je umirala nona, česar nisem znala drugače sprejeti, preboleti, kakor tako, da sem ji posvetila zgodbo. Enako velja za ljubezensko zgodbo med nonotom in nono v slikanici Moj nono. Nono in nona sta res začela z enim starim štedilnikom in eno žimnico. Strasten proces, ko od naslova do vsake posamezne povedi posebej ustvarjaš zgodbo, je zame eden redkih trenutkov, ki povzame vse moje bistvo, a v ozadju mora biti vedno resnica. Samo to mi je še ostalo - biti resnična, iskati resnico, živeti z njo in jo pretvoriti v zgodbo - bodisi v otroško bodisi v poetično prozo za odrasle. Zato te knjige niso za 'cartanje', niso sladke.”

> Bi lahko rekli, da je vaše pisanje svojevrstna književnost upora?

“Občutek imam, da je sprejemanje razmer, takih kot so, medtem ko bi lahko kaj ukrenili, stvar osebnega, umskega in tudi fizičnega propadanja. Če želim, da mi kri še naprej teče po žilah in ob tem ohraniti dinamiko svojega razuma, se moram upirati vsemu, kar diši po pokvarjenosti, krivici in prisilnem molku, sploh če so vmes ženske in otroci. To je moja usoda. Nekje sem prebrala kritiko, v kateri je pesnik zapisal, da moje pesmi niso dovolj lirične, ne premorejo dovolj metafor in je jezik preveč razumljiv. Seveda! Ne želim si lepe poezije, baročnih metafor in vseh mogočih čarovnij, ki jih premore naš jezik. Sama sem si izbrala ta jezik kot svoje orodje, ker če pišem o sobaricah, o čistilkah, ki delajo na črno, ali o priseljeni materi, želim, da me predvsem one razumejo - da sem z njimi, da jih podpiram in da nekdo misli nanje. Moja poezija ne bo nikoli lepa.”

> Slikanico Moj nono ste posvetili briškim partizankam in partizanom, ki so na Matajurju pustili svoja življenja. Boj za svobodo ima tudi pomembno vlogo v zgodbi. Je bila tudi tokrat na delu nuja?

“Zelo sem hvaležna, da sem rasla v tistih časih, ko smo kot pionirčki s kapicami in rutkami hodili na grobove zdaj pozabljenih padlih partizanov. Pri nas jih je največ padlo na Matajurju in meni je ta narodna ozaveščenost zelo ostala, pri čemer mi je pomagal tudi nono, ko mi je pripovedoval osebne zgodbe. Hodil je v šolo, kjer ni smel govoriti slovensko in bil zaradi tega tepen. Pripovedoval mi je o italijanskih učiteljih, o zažiganju knjig in o uporu. In čeprav je od tega 70 let, se še vedno na svoj način upiram fašizmu in tisto, kar se je takrat zgodilo Primorcem in seveda mojemu nonotu, skušam ponovno poudariti. Res je najpomembnejši trenutek, v katerem živimo, a v vsak sedanji dan vstopam z vso svojo zgodovino. Dejstvo je, da je moja zavest polna ljubezni do Primorske, do Brd, do ljudi, ki so nam pomagali zaživeti v miru in pri tem dali življenja. Sinu, ki je star tri leta in pol, bolj kakor Ringaraja ali Naša četica koraka, pojem stare partizanske pesmi in želim, da s tem raste. Ko sem postala mati, mi je to postalo še pomembneje, še močneje prisotno v meni, kot bi si želela s svojim pisanjem Vorancu posredovati določena sporočila o tem, kdo je bila njegova nona, kdo njegov nono, kdo pranono, če mu slučajno tega ne bom utegnila povedati. Seveda sem hotela poudariti bitko na Matajurju, ker se mi zdi, da je tudi literarno premalo ovekovečena. Obenem sem pa želela ustvariti delo, ki bo posvečeno partizankam in partizanom, s katerimi sem skozi nonotova usta rasla in me ne bodo nikoli zapustili.”

> Zdi se, da vas tudi zgodbe žensk, zbrane v poeziji Gospodinjskega bluesa , ne bodo nikoli zapustile.

“Ne prenesem tišine in skrivanja. In ker sem rasla v okolju, kjer sem morala kot otrok in deklica vse prenesti, požirati cmoke, biti tiho, sem bila tudi naučena prenašati krivice v tišini. A zlasti ko sem si ustvarila svojo družino, sem počasi znova našla ognjevitost, levjesrčnost, ki sem ju imela, dokler nisem bila utišana. Gospodinjski blues je bil ogromen upor - z vsako celico svojega telesa in z vsakim delčkom uma sem se uprla svetu, v katerem sem živela, in svetu, v katerem še vedno živim. V nekaj zgodbah sem se znašla tudi sama, vendar so v zbirki zlasti tiste, ki sem jih videla pri ženskah v moji družini, sorodstvu, v vasi in kasneje drugod okrog sebe. Tako sem ugotovila, da nisem človek, ki bi lahko le gledal. Ne prenesem, da se govori o banalnostih, ne pa o dejstvu, da še vedno obstajajo otroci in ženske, ki gredo spat lačni in preplašeni. Svoj kontrapunkt tej družbi sem naredila na edini način, ki sem ga znala.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Po lanskem pesniškem prvencu Gospodinjski blues, sta letos pri založbi Pivec izšli še slikanici Moj nono in Najina poroka. Slednja je svojevrsten hudomušni upor bombastičnim poročnim obredom, saj poudarja predvsem vsebino zveze med dvema. ObeMaja Pertič Gombač