“Plesalec je mehanizem, ki se iztroši”
Novogoriška občina je letošnje leto posvetila plesu, z okroglo mizo o položaju plesa v Sloveniji pa mu je na stežaj odprla vrata. Morda celo preveč na stežaj, saj se je krog začel pri zgodovini plesa in sklenil pri konkretnih problemih današnjih plesalcev.
NOVA GORICA > Okroglo mizo z naslovom Položaj plesa v Sloveniji - odprimo vrata plesu so pripravili skupaj območna enota Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in mestna občina Nova Gorica, udeležili pa so se je plesni ustvarjalci, plesni kritiki in pedagogi. Začeli so, kot je v Sloveniji navada, z dvema taboroma.
Balet in sodobni ples
“V plesni umetnosti obstajata dva tabora, tabor baletnih plesalcev in plesalcev sodobnega plesa. In medtem, ko je balet vezan na opero in glasbo, sodobni ples na ministrstvu vseskozi tlačijo med uprizoritvene umetnosti,” je dejala strokovna svetovalka za ples pri javnem skladu RS, publicistka in plesna kritičarka Neja Kos, ki je štiri desetletja tlakovala podlago za razvoj sodobnega plesa v Sloveniji. Kot pionirje na področju sodobnih plesnih tokov in kreativnega giba nasploh je imenovala Vaclava Vlčka in Lidijo Vizjak, pa Meto Vidmar, ki je že v dvajsetih letih ustanovila zasebno šolo modernega plesa, iz katere sta izšli Živa Kraigher (kmalu bodo izdali njene obsežne spomine) in Marija Vogelnik. “Sodobni ples na Slovenskem se je razvil pod vplivom nemškega ekspresionizma,” pravi Kosova, ki ne pozabi v zgodovino vplesti tudi Pije in Pina Mlakarja, moderna plesalca, ki sta vedno poudarjala klasične baletne osnove.
“Danes se balet in sodobni ples približujeta, baletni plesalci na svojih urah prakticirajo tudi sodobne plesne tehnike. Problem vidim v tem, da baletniki nimajo več benificirane delavne dobe, zato je vse več starejših plesalcev, mladi zato ne pridejo do služb,” je dejal Tomaž Rode, predsednik Društva baletnih plesalcev Slovenije. “Plesalec je mehanizem, ki se iztroši,” je pojasnil.
Nastja Bremec in Michal Rynia, ki sta ples študirala na akademiji v Rotterdamu, sta za premostitev teh težav pokazala na nizozemski model, kjer različne plesne zvrsti, od baleta do sodobnih plesnih tehnik, sobivajo pod isto akademijsko streho, plesalci pa prehajajo od enega k drugemu in tako bogatijo svoj gibalni diapazon.
Ples v vrtce in šole
“Potrebovali bi izobraževalni aparat, ki bi mlade seznanjal s plesno umetnostjo, in to že v vrtcih in osnovnih šolah,” je poudaril Rode in z njim je večina soglašala, čeprav so priznali, da učitelji niso strokovno usposobljeni. Danes se mladi v Sloveniji sicer lahko vpišejo na modul sodobnega plesa v okviru srednje baletne šole v Ljubljani, a dokler za plesno umetnostjo ne bodo stali akademiki, je bila nedvoumna nekdanja plesalka in kritičarka Daliborka Podboj, do tedaj ples ne bo imel pravega mesta. “Plesalci nimajo nič, niti akademije niti ansambla,” je bila kritična. Nina Meško, samostojna svetovalka za ples na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, je poudarila, da se je v zadnjih desetletjih precej spremenilo, danes obstaja kar 120 ljubiteljskih skupin plesne umetnosti in poletne šole, na katerih se mladi seznanjajo s plesom. Obstaja pa tudi kar nekaj plesalcev, ki so se izšolali v tujini. Zelo so pohvalili prizadevanja Barbare Drnač, ki je na svojem portalu združila vse, kar je ples.
Ni ansamblov, ni produkcije
“Ali v Sloveniji sploh lahko deluješ kot profesionalni plesalec?” se sprašujeta Nastja Bremec in Michal Rynia, ki kot primerno delovno okolje pojmujeta tisto, v katerem obstajajo plesni ansambli (v Sloveniji sta le dva baletna ansambla in en En Knap, ansambel sodobne plesne prakse s petimi plesalci), trg plesalcev in produkcijski centri ter seveda visokošolski programi za plesno umetnost. Pričakujeta tudi več denarja za ples iz državnega proračuna, kot je to na Nizozemskem. Sama ga kot samozaposlena v kulturi še nista bila deležna. Kljub temu sta optimistična. “V Novi Gorici želiva ustanoviti plesni center!”
“Ne plešemo za denar, a rabimo denar, da lahko plešemo,” je energično pripomnil plesni učitelj in trener Edi Činej, ki dela z mladimi v hip hopu in break danceu. Mladi so po njegovem mnenju izredno navdušeni in pripravljeni veliko delati, a problem nastane pri 16 letih, ko se njihova učna doba zaključi. “Škoda je, ko številni mladi prenehajo. Ne smemo zavreči talentov, treba jim je priskrbeti delo,” pravi Činej, ki vidi delo predvsem v plesnih spektaklih.
O tem, kako motivirati mlade, da bodo plesali, je govorila novogoriška plesalka Nika Mlakar. Sama vidi motivacijo v plesnih tekmovanjih, ki se jih je tudi sama udeleževala in tako postala svetovna prvakinja v orientu oziroma orientalskem plesu. Pogreša plesne festivale, kjer se udeleženci seznanijo z zgodovino in teorijo plesa, obenem pa tudi plešejo in si ogledujejo predstave. Izpostavila pa je tudi pregovorni slovenski egoizem, po katerem plesni klubi ne sodelujejo in se ne udeležujejo prireditev drugih klubov.
KLAVDIJA FIGELJ
