“Spominjala se bom”

AJDOVŠČINA > A v odgovorih je zajela vse, strokovno delo in osebno izkušnjo, od Vena Pilona, svoje mame, ki je leta 1929 odšla v Argentino, kjer se je Irene rodila in živela 32 let, pa do ljubezni svojega življenja.

Minuli četrtek je bil njen zadnji delovni dan v Pilonovi galeriji, ki jo je vodila skoraj dve desetletji. Njen mandat bo strokovno ostal zapisan kot tisti, ki je ovrednotil delo in življenje Vena Pilona. Specifično področje raziskovanja dr. Mislejeve so bili slovenski umetniki na tujem, med drugim je vzpostavila stike s stroko in primerljivimi galerijskimi oziroma muzejskimi ustanovami iz zamejstva.

> Danes je vaš zadnji delovni dan v Pilonovi galeriji. Se spominjate prvega?

“Seveda, natančno se ga spominjam, tudi zato, ker ima predzgodovino. Bil je 23. maj 1996. Tedaj sem stalno živela v Ljubljani, šla na avtobus in v Ajdovščino prispela ob 8.10, šla v galerijo in začela svoje delo, brez primopredaje.”

> Kaj ste si tedaj zadali, da boste storili kot najpomembnejše?

“Še vedno hranim program, ki sem ga takrat zapisala. Načrt je bil preprost: Pilon. Do takrat Pilon ni bil v prvem planu, vsaj v operativnem smislu ne, kajti moj predhodnik Danilo Jejčič se je popolnoma posvetil likovnim razstavam in na tem področju držal izredno visoko raven. Pilonovo galerijo sem poznala že od prej, natančneje od leta 1981, ko je Društvo umetnostnih zgodovinarjev v prvem nadstropju galerije, kjer so najpomembnejše Pilonove slike, pripravilo posvet o Pilonu. Tedaj sem zaključevala magisterij v Ljubljani.”

> Kdaj ste se srečali s Pilonom?

“Za Pilona sem izvedela, ker je moja mama v daljnem sorodstvu s Pilonovo mamo. Kasneje mi je, študentki umetnostne zgodovine, v Rodni grudi pokazala intervju z njim. Torej, če se vrneva na posvet v letu 1981, se spominjam, da so bili tam sami eminentni profesorji, jaz pa sem zamudila društveni avtobus in prišla nekoliko kasneje. Ko sem prišla v prvo nadstropje, sem se usedla na klopco ob strani. Malo pred pavzo se je na moji desni na podestu na stopnicah usedel šarmanten starejši gospod, ki nas je potem povabil na kavo na dvorišče. To je bil arhitekt Svetozar Križaj. Tisti dan je bil za mojo strokovno kariero in za življenje usoden, spoznala sem hišo, v kateri sem delala in življenjskega sopotnika.”

> Kako je nastajala Pilonova stalna zbirka?

“Stalna zbirka Vena Pilona je bila postavljena skoraj v današnji obliki leta 1978. Likovno in oblikovno jo je postavil Križaj, vsebinsko oziroma strokovno pa Melita Stele iz Moderne galerije. Tu so bile tudi že slike, ki jih je s prvo donacijo galeriji podaril Pilonov sin Dominique, bile so risbe in grafike, Danilo Lokar je tudi že posojal iz svoje lastne zbirke, ki je bila najbogatejša. Kar je bilo postavljeno v prvi sobi, je bilo del zapuščine Riharda Jakopiča, ki jo je država odkupovala od Jakopičeve hčerke in zeta. Ta galerija je bila prva monografska galerija na Slovenskem.”

> Zaposlili ste se maja, septembra je bila stoletnica Pilonovega rojstva.

“Ja in nisem imela veliko časa, da bi kaj velikega pripravila. Zasnovala sem likovno-dokumentarno razstavo in pod steklo postavila vse risbe, ki so ležale v predalih, pariške, ajdovske, stare, nove, na ogled sem dala tako rekoč surovo gradivo, v glavnem dela, ki še niso bila inventarizirana. Priredili smo tudi simpozij o Pilonu. Je pa bil to tudi zelo žalosten del mojega življenja, saj je v tem času Svetozar umiral. Umrl je 2. novembra tega leta.”

> Gotovo eden največjih vaših dosežkov je bila velika retrospektivna razstava Vena Pilona v Moderni galeriji leta 2002 in obsežen katalog, ki je ob tem izšel. Trd oreh za ustanovo v eni osebi?

“Seveda, to je bil nekajletni zalogaj, a imela sem veliko podporo v Moderni galeriji pri kustosinji Bredi Ilich Klančnik. Dela je bilo potrebno inventarizirati, več kot 500 risb, ves čas sem se z mapo s Pilonovimi deli vozila v Ljubljano. Prepisovala sem njegovo korespondenco, navezala tesnejše stike s sinom Dominiqueom, ki nam je pomagal tudi do razstave v Parizu. Retrospektiva v Moderni galeriji je bila deležna velike pozornosti javnosti in medijev, od takrat je bilo vse lažje.”

> Lažje tudi zato, da ste se kot galerija osamosvojili?

“Da, dobili smo zeleno luč občine, da se konstituiramo kot samostojni javni zavod, pa čeprav sva bila samo dva zaposlena, hišnik in jaz.”

> Vaša zadnja razstava, ki je ta hip na ogled, je razstava del Bogdana Borčiča.

“Zelo mi je pri srcu. Zame je eden najboljših slovenskih slikarjev vseh časov: preprost, minimalističen v sredstvih, a ima globino. Kot mnogo drugih velikih umetnikov sem ga imela priložnost spoznati prek Svetozarja. Fascinirala so me njegova ultraminimalistična dela, ki jih je poimenoval Preproste reči. Borčič danes ne hodi več na sprehode, ne najde več preprostih reči ob poti, a jih najde v spominu. Rekla sem mu, da je njegovo razmišljanje o slikarstvu blizu mojemu ob koncu kariere. Ob tem sem si sposodila besede španskega pesnika Antonia Machada, ki pravi takole: potohodec, ni poti. Poti delaš z vsakim korakom. Ko pa se obrneš in pogledaš, upaš, da bo nekaj od tega ostalo.”

> Ko sem vas prej fotografirala na vrtu ste mi dejali, da je prav ta vrt eden od glavnih razlogov, da ostajate.

“Najprej se bom malo več ukvarjala z njim, saj bo treba kakšno solato pridelati, penzija bo namreč majhna. To je tudi prostor, kjer še vedno odmevajo Svetozarjevi koraki. Tu je blažena tišina, tu se bom lahko spominjala, to namreč rada počnem. Življenje je namreč teklo tako hitro … Opažam, da se oživlja moj spomin na mladost. Ko sem prišla v Slovenijo, ni bilo več časa za argentinske spomine, danes pa se mi dogaja, da me Argentina obiskuje vsak dan. Argentinci imamo radi neposrednost, odprtost, z vsakim se tikamo in to mi je pomagalo preživeti vse neumnosti majhnega kraja. Čutim tudi dolg do svojih staršev in prednikov, ki so pred fašizmom iz primorskih krajev odšli v Buenos Aires in se tam naselili. Dolžna sem jim napisati knjigo, seveda z nasprotne perspektive. Ne o argentinskih Slovencih, ampak o slovenskih Argentincih. Za vse, ki so se izselili in vedo, kaj pomeni biti priseljenec, tudi za današnje mlade ljudi, ki odhajajo. In za mojo mamo, ki je leta 1929 iz Trsta odpotovala popolnoma sama, stara 25 let, z namenom, da se vrne po desetih letih in kupi gostilno. Nikoli se ni vrnila.”

KLAVDIJA FIGELJ