“To je varčevanje pri življenju”

KOMEN Seveda se je začelo z Marjanom Rožancem, pisateljem, dramatikom in esejistom, zaljubljencem v film, večnim iskalcem doma, ki si je naposled le našel svoj kotiček v Volčjem gradu na Krasu. Tam, kjer se vidi od Trsta do Triglava, kjer raseta oljka in figa. Umrl je natanko pred 23 leti, v komenski knjižnici v Rožančevi sobi hranijo kar obsežen del njegove knjižnice. Od leta 1993 podeljujejo Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko, letošnji trije finalisti so bili profesor Igor Škamperle z Endimionovimi sanjami (LUD Literatura), Marcel Štefančič jr. z zbirko 21 esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo? (UMco) ter Alojz Ihan z Državljanskimi eseji (zbirka Koda Študentske založbe), ki je prepričal žirante in bo prav danes prejel nagrado na Trubarjevi domačiji.

Rožančev spomin je omizje peljal najprej do C.G. Junga in do simbolov, ki navdihujejo tudi Škamperleta. “Rožanc je odpiral nove svetove, tudi sam sem z najinim skupnim Jungom odkrival arhetipe: vzpon na goro, drevo, jama, pletenje, skleda, mlaj ... Z Jungom sem spoznaval religijo, skozi katero so zajeti tipološki vzorci in izraženi v simbolnih oblikah,” je miselno nit pletel Škamperle, ki se je v svoji knjigi Endimionove sanje obudil bajeslovno figuro iz mitov, Endimiona, ki si je je želel ostati za vedno mlad. Zeus mu je to omogočil, a pod pogojem, da je zaspal in večno sanjal.

Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo? “Ker nam mediji že zjutraj, ko se zbudimo, posredujejo listo neuspehov. Povedo nam, kje smo kolektivno spodleteli,” odgovarja Marcel (ki je doslej napisal 70 knjig!) in v jukstapozicijo postavi filozofijo tržnega fundamentalizma zadnjih desetletij, ki nam pravi, da smo zgolj zajedavci, ki živimo na drug račun in več porabimo kot ustvarimo. “To je varčevanje pri življenju,” je kritičen. “Imamo demokracijo, volimo vsaka štiri leta, ne odločamo pa o vseh vitalnih stvareh, niti o tem, kako bomo živeli.”

Krojilci naših življenj so finančni ministri, je prepričan Štefančič, a ko so presežke preusmerjali v mistične finančne produkte, smo bili tiho, ker je bil to čas prosperitete. “Obdobja prosperitete so najbolj nevarna, kajti vsi se imamo najslabše, samo da tega še ne vemo,” je prepričan.

Alojz Ihan v simbolih v obliki mitov, pravljic vidi navodila za življenja in živeti izven teh navodil je po njegovo naporno. Recimo, če si homoseksualec v družbi, ki je heteroseksualno usmerjena. Debato je zapeljal v območje, kjer so prav ti “zatiranci” najbolj kreativni, represija pa pogoj za fokusiranje. Primer je, kot je navedel Štefančič, Kafka, mučen od očeta, a vendarle živeč pri njemu do 31. leta. Ali Solženicin, ki iz gulaga odide ... v nov gulag.

Na živahnem (literarnem) večeru smo med drugim izvedeli, da je Ihan prav sedaj založbi Beletrina oddal nov roman Slike z razstave; da se dogaja v Rusiji (ker časti slovanstvo), nit romana pa je vodka, iz perspektive etanola in metanola. Alkoholna nit je navzoče, tudi občinstvo, potem peljala do tematike samomorilnosti, ki ni daleč od alkohola. In naposled do Mediterana, ki je “zdravilo” proti vsemu temu. Tisti Mediteran, ki je navdihoval tudi Marjana Rožanca in mu po dolgem iskanju ponudil dom.

KLAVDIJA FIGELJ