“Uživali smo v zvočnem plavanju”

LJUBLJANA > Tomaž Pengov je ustvaril malo, a to dobro: leta 1973 najprej ploščo Odpotovanja, prvo kantavtorsko longplejko pri nas, za katero srečni najditelj danes mora odšteti več sto evrov. Sledili so albumi Pripovedi (1988), Rimska cesta (1992), Biti tu (1996), koncertni Koncert (2006) in, na kulturni praznik leta 2011, še zvočna knjiga Drevo in zvezda.

> Zbirko najnovejših posnetkov odpre pesem Karkol. Kako je nastala?

“Napisal sem jo za prijatelja Edvarda Goloba. Ko sem ga obiskal, je ravno pisal zanimivo knjigo. Žal je še ni izdal. Prebral sem, kar je imel napisano, tako da je on soavtor pesmi oziroma vsaj ideje.”

> Kakšna je njegova knjiga?

“Zelo je impresivna, že kar impresionistično impresivna. Močan jezik.”

> O tej pesmi vas sprašujem, ker vas nismo vajeni tako šegavega in angažiranega ...

“Taka je tudi Golobova knjiga, kolikor jo imam v spominu. Hudomušna, angažirana ...”

> Angažirana je tudi pesem Jebel Marra, ki se jo pred tremi leti posneli za film Toma Križnarja o Darfurju.

“Z njim se poznam že dolgo. Prišel je na enega mojih koncertov, mislim da v Kranj, in me vprašal, ali bi napisal pesem za film. Že velikokrat sem bil na njegovih predavanjih, osnovno misel sem imel, tako da sem jo res napisal. Tudi skozi njegove ideje, skozi njegove oči.”

> Tri desetletja prej pa ste napisali Tihe so njive, pesem za celovečerni film Boža Šprajca Krč ...

“Sem, ja. Takrat sem šel kar z njimi v Mokronog, kjer so snemali. Pridružil sem se ekipi, bil med snemanji zraven, srkal vzdušje in zgodbo in deželo in ljudi ...”

> Kako ste to pesem doživeli zdaj, med snemanjem za zvočno knjigo, kjer se pojavi v treh različicah: kot recitacija, kot instrumental in v pevski interpretaciji Bogdane Herman? Kako se avtor počuti, ko takole preoblači svojo pesem?

“Lepo, saj se tega drugače ne bi lotil. To je tako, kakor če eno in isto pravljico preberejo različni igralci. Če Andersenovo Deklico z vžigalicami daste več igralcem, jo bo vsak prebral na drugačen način. Včasih si avtor res zaželi takšne ... Dobro ste rekli - preobleke. Ampak v bistvu je še več kot preobleka. Je transformacija.”

> So se vam kaj tresla kolena, ko ste transformirali Prešerna?

“A njegovo pesem Kam?”

> Ja.

“Ne, to sem pa s takim užitkom! Šel sem tudi po njegovih ljubljanskih postojankah. Pivskih. Prav želel sem si, da bi z njim lahko še nazdravil. Gledal sem Julijino okno, proti kateremu zre njegov kip, hodil po njegovih sledeh, vse sem si ogledal, in počasi se je rojevala tudi glasba. Nisem je naredil za mizo.”

> Vas ima, da bi uglasbili še kakšno Prešernovo?

“Imam v mislih, ne pa še v načrtih.”

> Je Prešeren edini pesnik, ki vas tako izziva? No, še Ježek ...

“Ježek je še, seveda.”

> Posneli ste njegove pesmi Črna pega, Glažek vinčka in Vandrovček, a jih žal ni dočakal. Je kdaj poprej vseeno imel priložnost slišati, morda v živo, kako njegova pesem zveni v vaši interpretaciji?

“Ne, ni. Srečala sva se samo enkrat. Ob blejskem jezeru. Vedela sva drug za drugega. On je sodeloval z mojim stricem, lutkarjem Jožetom Pengovom. Nastopala sta kot tandem Jožek in Ježek, menda sta bila zelo uspešna. Tudi sicer sem Ježka že od nekdaj občudoval. Doma sem imel njegovo ploščo in opazil sem, da na njej ni bilo meni ljube Črne pege. On je namreč marsikaj svojega uglasbil in zapel. Te pa ni. No, tam ob jezeru sva se malo pogovarjala, slonela ob ograji, kramljala, gledala race v vodi, opazovala, kako se imajo rade. Skupaj sva bila le kake pol ure in tega je že davno, a mi nikoli ne bo šlo iz spomina. Tam ga nisem spraševal o Črni pegi. Pozneje sem ga po telefonu vprašal, ali jo lahko uglasbim. S svojim edinstvenim glasom mi je rekel: 'Naredi, kar češ!' Potem se nisva več ne videla ne slišala.”

> Nedavni nastop v Kinu Šiška ste začeli z “odpotovanjsko” Nerodno pesmijo ...

“A veste, da je bila ta pesem nekaj časa celo prepovedana?”

> Nerodna pesem?!

“Aha. Zaradi verza, ki se ponavlja: 'A ljudje so v nas zijali, moj bog, in se smejali.' Zaradi omembe boga. (smeh) No, ni bila ravno prepovedana, bolj nezaželena! Vrteli je niso. V tistih časih je bilo pač tako. Tudi pirhov nisi smel doma barvati in božične smrekice postavljati. Ali si veren ali ne, vseeno je - to je del tradicije. Ne le del, je krvotok tradicije. Takrat pa so to skušali zadušiti. No, nočem šinfati tistih časov. Saj smo se krasno imeli.”

> Drži, da je bila ena prvih prelomnic na vaši poti pesem skupine Animals House of the Rising Sun?

“Na en način je res. Začel sem s klasično kitaro, se je učil na manjši, a zelo prijetni glasbeni šoli v Rožni dolini. Moj prvi učitelj je bil Primož Soban. Na začetku sem bil kar priden. Enkrat pa sem se mučil z nalogo, ki mi jo je dal. Trajalo je, on se je že malo dolgočasil, pa je, tako, zase, zaigral House of the Rising Sun. Tega se spominjam tako dobro, kakor bi gledal film. Pesem sem seveda poznal, a je prej nikoli nisem poskusil zaigrati. Takrat pa me je tako prijetno prevzela! Doma sem se je začel učiti. In peti.”

> Dotlej niste peli?

“Le v kakšnih zborih, v šoli, ampak niti pomislil nisem na samostojen glas. Potem pa sem začel peti samostojno in oponašati Erica Burdona.”

> Veste, da je bila ista pesem, ljudska House of the Rising Sun v dinamični izvedbi benda Animals, prelomnica še za nekoga drugega - za Boba Dylana? Ko jo je slišal, se je odločil za priklop na elektriko.

“Ja, o tem sem pa bral.”

> Vas električna kitara ni nikoli premamila?

“Me je. Prva dvanajststrunska kitara, ki sem jo nabavil, je bila električna, znamke Framus.”

> Takih je bilo takrat v Ljubljani najbrž malo.

“Jih ni bilo. Meni jo je priskrbel očetov prijatelj Leon Ponikvar, kitarist Avsenikov. Ponjo je šel prav v nemško firmo Framus. Tam je imel carto bianco.”

> Najbolj znan kitarist dvanajststrunke je najbrž Roger McGuinn, vodja skupine Byrds.

“Še bolj imam v spominu Ralpha Townerja.”

> Je na vas bolj vplival kakor McGuinn?

“Noben od njiju ni, vsaj ne direktno. Oba rad slišim, a ustvarjata v drugih in drugačnih atmosferah. Jaz nikoli nisem bil v bendu ...”

> Kaj pa Salamandri?!

“Mislil sem na rockovske bende. Salamandri smo bili lirično zasanjan ansambel, uživali smo v zvočnem plavanju. Towner, McGuinn in taki so name vplivali le toliko, da so mi dali energijo in zagon, mi pokazali, kaj je mogoče narediti. Omeniti moram še Tomaža Domicelja, s katerim sva nekako vzporedno začela, čeprav se je on izmojstril na električni kitari, jaz pa sem šel čisto nazaj v akustiko. Spomnim se, kako sva se pogovarjala o Donovanu. Ko sem se začenjal učiti klasične kitare, mi je bil Donovan namreč tako všeč, da sem na vsak način hotel ujeti njegov zvok, njegov slog. Pa mi Domicelj pravi: 'A ti res misliš, da to igra on sam? A samo enkrat? To je tolikokrat nasneto!' Jaz sem se trudil s svojo kitaro posnemati, kar je bilo v studiu doseženo z nasnemavanjem. To mi je bila dobra brca.”

> Ste Odpotovanja posneli brez nasnemavanja?

“Večinoma brez, le nekaj izjem je bilo. Glas smo seveda posneli posebej, pri dveh pesmi pa sem kitaro še enkrat posnel čez. Snemal je Aco Razbornik, v moji kopalnici na Prešernovi 1 v Ljubljani. No, to je že ...”

> ... mit.

“Ja, prežvečena novica.”

> Tudi slabši kitaristi vedo, da med keramičnimi ploščicami kitara zveni odlično.

“Res je. Snemali smo na magnetofon Revox, kar je bil takrat vrhunec tehnike. Včasih mi ga je Aco kar pustil, ker smo ga že postavili v kopalnici, kakor tudi mešalno mizo, ki jo je sam naredil. Vse sem imel doma, tako da sem se včasih kar sam malo igral. Osnovo je zmeraj snemal on, jaz pa se nisem branil privlačne možnosti, da tu in tam čez posnamem še eno kitaro.”

> Odpotovanja so prvič menda izšla v nizki nakladi.

“V tisoč izvodih. Pri Helidonu, kjer je bil takrat direktor Vilko Ovsenik. K njemu smo prišli z nekaj demo posnetki, ki so ga kar navdušili. No, imel je svoje pripombe ...”

> Kakšne?

“Harmonične. (smeh) Na teh demo posnetkih je bilo vse malo drugače od tega, kar slišite na plošči. Na Helidonu so se odločili, da gredo v snemanje, pridružil se je še Škuc ... Vse smo naredili na horuk, na tak veseli horuk, ne na blef. Iskreno smo se veselili dela.”

> So se prvotni demo posnetki, tisti “malo drugačni”, kje ohranili?

“Niso se.”

> Škoda. Najbrž se niste zavedali, kako pomembno ploščo snemate ...

“To pa res ne. Snemati smo začeli na Radiu Študent, a tam je bilo tako nemirno, toliko ljudi, ogromno se je dogajalo, tako da smo lahko delali samo ponoči. Spomnim se, kako sem šel s tole lutnjo (se obrne k glasbilu na desni) ponoči na Rožnik. Nismo še mogli snemati, v studiu so bili drugi, imeli so poročila, oddaje, jaz pa sem moral čakati, da po polnoči z Acom začneva snemati. Vmes sem šel razmišljat na Rožnik.”

> Z lutnjo?

“Ja. Nisem je igral, samo v torbi sem jo nosil. Kakor bi imel kužka na vrvici. Šel sem gor do vrha Rožnika in nazaj, po študentski poti, kakor smo ji rekli.”

> Nekakšna meditacija, pripravljanje na snemanje?

“Pripravljanje, ja.”

> Kaj se je dogajalo v vas?

(dolg razmislek) “Zelo prijazno vprašanje, a težko odgovorim. V bistvu sem se spraševal: ali bo ali ne bo? Ko sem se vračal dol, je šlo čedalje bolj proti 'bo'!”

> Med brskanjem po vaših sledeh me je presenetil podatek, da ste leta 1980 v Avstriji in na Nizozemskem nastopali v angleščini.

“Res sem.”

> Katere pesmi ste peli?

“Svoje. A prevedel jih nisem sam, pomagala sta mi prijatelj Borut Telban in takratni lektor za angleščino na Filofaksu.”

> In kako ste se obnesle v angleščini?

“Kar fajn.”

> Ampak ne dovolj, da bi iz tega napravili kaj več?

“Bi se dalo.”

> Zakaj se ni?

“Ker nisem imel tovrstnih ambicij. V Holandijo sem šel z Dragom Vovkom. Pravzaprav me je on povabil tja, saj je imel precej mednarodnih glasbenih stikov. Nastopil sem na dveh koncertih, v mestih Dordrecht in Arnhem. Drago je s sabo vzel manjši kasetnik in me snemal. Mislim, da je posnetke ohranil. Jaz imam še nekaj besedil v angleščini, ampak jih ne prepevam. Kar je bilo takrat narejeno in izvedeno, pa je bilo, moram reči, zelo dobro. Kamorkoli sem prišel, so bili zelo zadovoljni. Ali so se smejali ali pa jokali. Kakšne hladnosti se ne spomnim.”

> So kakšne pesmi nastajale tudi med bivanji na hrvaškem otoku Silba?

“So, ampak le zametki. Tam nisem nič posebnega naredil. Včasih sem igral za ožjo družbo, pa zase, ampak nastalo je le nekaj embriov, ki sem jih rodil šele kasneje.”

> Kako je pravzaprav bilo tam? Kakšni so spomini?

“Bilo je lirično, dramatično, na trenutke katastrofalno ... Spomini so zelo živopisni.”

> Bi lahko tamkajšnje druženje primerjali s hipijevsko komuno, skupnostjo?

“Niti ne. Zbirali smo se zelo raznoliki ljudje. Bilo je lepo, krasno, družabno, tja smo prihajali mnogi šumijevci, ampak ne kot komuna. Bili smo razpršeni. Veliko smo hodili na Zlate plaže, kakor smo jim rekli. Lepa, peščena obala.”

> Pravite, da se je tam razvili kvečjemu embrio kakšne od pesmi. Kako ste običajno pisali pesem? Kako hitro ste jo dokončali, koliko ste jo še pilili, spreminjali ...?

“Tega pa še sam ne vem. Pesem Cesta, recimo, je nastala, kakor bi jo akumuliral in o njej nič razmišljal. Na poti v Amsterdam sem ustavil v Kölnu, se za en teden nastanil v eni najstarejših romanskih cerkva na planetu. Ravno so jo obnavljali, tam sem našel zavetje in Cesto napisal skoraj naenkrat, mogoče v eni uri.”

> Za vas je značilna ekonomija izraza, nobena beseda ni odveč, vse stoji na svojem mestu. Se pesem taka že rodi ali jo je treba še oklestiti?

“Nikdar ne klestim kaj preveč. Beseda prihaja skupaj z glasbo, druga drugo dopolnjujeta.”

> Zanimivo je tudi, da stvari skoraj vedno poimenujete z občnimi in ne lastnimi imeni: prepevate o mestu, človeku, ptici in ne o Ljubljani, Tomažu, vrani ...

“Ja, v glasbi in pesmi sem se navadil razmišljati zelo simbolično.”

> Bolj konkretni sta recimo Begunci in Generali, ki ste ju posneli v devetdesetih letih. Sta bili odgovor na jugoslovansko morijo?

“Bili. To je bila moja iskrena, intimna prizadetost. Res je, ti pesmi sta manj simbolični, bolj konkretni kakor druge.”

> Koliko so vam jasne oziroma skrivnostne vaše lastne pesmi?

“To je zanimivo vprašanje. Pa še ta naslov - Odpotovanja. Ko danes igram pesmi s prvega albuma, se mi zdi, kakor da vsakič znova spet nekam odpotujem. Težko pojasnim, ampak zdi se mi, kakor da mi pesmi širijo, poglabljajo in hkrati krajšajo čas. In ne vem, ali bi danes znal narediti kaj takega.”

> Isto je pred nekaj leti dejal Dylan: da še zmeraj piše dobre pesmi, a ne več takih mojstrovin, kakršne je pri petindvajsetih letih.

“No, to mu pa zelo verjamem.”

> Je vseeno kaj upanja, da boste posneli še kak album?

“O, bom, bom.”

> Pišete nove pesmi?

“So v loncu.”

> Lahko še kaj namignete?

“Bom ponovil - so v loncu. Niso pa še na štedilniku.”

> Kako pa se obnašajo starejše pesmi? Se skozi leta kaj spreminjajo?

“Se. Skelet sicer ostaja isti, izvedba pa se spreminja. Že sam glas se spreminja. Poslušajte, kako sem včasih žgolel in kako zdaj mrmram.”

> Tamle v kotu imate dve kitari in lutnjo ...

“Imam tudi pravo lutnjo, sedemstrunsko, a je nikoli nisem obvladal. Ta lutnja pa je kot kitara, enako je uglašena, le malo drugačen zvok ima.”

> Kako se odločite, kaj zaigrati nanjo in kaj na kitaro?

(zre v lutnjo, v kitari, molči) “To je tako, kakor če ima človek več ljubic. A se sprašuje, s katero naj gre prej v posteljo?”

> Pojasnite, zakaj kitara ne sme biti popolnoma uglašena.

“Šeststrunka mora biti. Pri dvanajststrunki pa z rahlo, ampak res mikroskopsko razglašenostjo dobiš poseben efekt, čisto drugačno globino.”

> V beležnici imam le še eno vprašanje: kako ste doživljali punk, ki je nastopil malo za vami?

“Ga nisem doživljal. In ga še zdaj ne. Ne da bi ga zavračal, ampak ko si doma dam gor kako glasbo, to gotovo ni punk.”

> Kaj pa je?

“Klasika. In marsikaj drugega. Sicer pa ne poslušam kaj dosti. Raje začnem sam kaj brenkati.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Intervju je bil objavljen v 7. valu, 4. marca 2011. Objavljamo ga ob današnji vesti, da je kantavtor in pesnik umrl.