12. Štrekljevo nagrado je prejela Marija Stanovnik

GORJANSKO> Prof. ddr. Marija Stanonik se je rodila leta 1947 na Dobračevi pri Žireh. Po študiju slavistike in etnologije v Ljubljani je prvo doktorsko disertacijo opravila v Zagrebu, lani pa je drugi doktorski naziv prejela na Teološki fakulteti v Ljubljani. V njeni obsežni bibliografiji je 20 znanstvenih in 6 strokovnih monografij, 64 izvirnih in 25 preglednih znanstvenih člankov ter več kot 800 drugih strokovnih prispevkov. Od leta 1995 predava slovstveno folkloristiko na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, enajst let pa je delala tudi na Univerzi v Mariboru. “Sodi med vodilne teoretičarke slovstvene folklore: prilagodila in izvirno razvila je sodobna mednarodna dognanja folkloristične, etnološke in antropološke stroke ter jih povezala z literarnimi vedami in dialektologijo,” je ob podelitve 12. Štrekljeve nagrade poudarila dr. Ingrid Slavec Gradišnik. Zasluga letošnje dobitnice nagrade, ki jo podeljujejo za življenjsko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v besedi in pesmi, je tudi zasnova in strokovno urejanje zbirke Glasovi. V njej je od leta 1988 izšlo več kot 12.000 slovenskih folklornih in drugih pripovedi, s čimer se lahko pohvali le redkokateri narod. “S skoraj 40-letnim delom zasluženo sodi v plejado dosedanjih nagrajencev - nekateri so ji bili učitelji, drugi učenci - saj so nam ravno oni z ohranjanjem kulturnega izročila v veliki meri omogočili, da se, ob soočenju z drugimi narodi, tudi sami danes doma res počutimo doma,” je pred številnim občinstvom v Zadružnem domu v Gorjanskem povedala Slavec Gradišnikova. Slavljenki je v imenu odbora za nagrado čestital tudi njegov predsednik, komenski župan Danijel Božič, v kulturnem programu pa so nastopile Bistriške škuorke.

Zapuščina dr. Karla Štreklja pa je bila ob stoletnici njegove smrti deležna v njegovem rojstnem Gorjanskem tudi simpozija. V organizaciji Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti so združili moči Glasbenonarodopisni inštitut, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede in Inštitut za slovensko narodopisje. Štrekljevo dediščino so osvetlili z vidika literarne zgodovine (dr. Darko Dolinar, dr. Matija Ogrin), jezikoslovja (dr. Vlado Nartnik, dr. Silvo Torkar) ter etnologije in folkloristike (dr. Ingrid Slavec Gradišnik, dr. Marko Terseglav, dr. Marjeta Pisk, Teja Klobčar, dr. Drago Kunej, dr. Monika Kropej, Saša Babič in dr. Rebeka Kunej). Svoji refleksiji o Štrekljevem delu sta s poslušalci delila tudi akademik prof. dr. Kajetan Gantar v imenu SAZU in prof. dr. Ludvik Karničar, ki je zastopal Inštitut za slavistiko Univerze Karla-Franza v Gradcu.

Med manj znanimi dejstvi so razpravljalci opozorili na Štrekljeva predavanja na graški univerzi o zgodovini slovenskega slovstva, ohranjena v rokopisu, ki bi jih veljalo natisniti, saj so ena najboljših sintez, opravljenih doslej, obenem pa so napisana v slovenščini, ki jo je Štrekelj v nemškem okolju uspešno uveljavil. Ob njegovem ukvarjanju z glagolico so prišla na površje tudi spoznanja, da so že stari Slovani uporabljali črte in reze, ki so jim nadomeščali črke in številke. Zasluga Štreklja, ki ga danes obravnavamo kot enega od začetnikov etnologije na Slovenskem, je uvedba pojma folklora in razvijanje tega področja, ki ga je razumel kot “nauk ali vesti o narodu”.

Pomemben je kot avtor epohalnega dela Slovenske narodne pesmi (zbrane na celotnem narodnem ozemlju v letih 1895-1923), ki nas je z znanstvenim pristopom postavilo ob bok razvitim narodom, pa tudi po drugem delu, od zbranih slovenskih ljudskih pesmi z napevi v okviru zbirateljske akcije Narodna pesem v Avstriji, ki še ni doživela knjižne izdaje, do ravno tako zbranih, a še neobjavljenih ljudskih pesmi, pravljic, pripovedk, bajk, pregovorov, ugank, zagovorov, izštevank ter frazemov, pregovorov, ugank, kletvic in zbadljivk, molitvic in zagovorov. Aktiven je bil tudi kot pionir raziskovanja ljudskega plesa na Slovenskem.

“Štrekelj, ki je pri svojem razdajanju za narod dejansko izgorel, saj je umrl star le 53 let, je tako pomembna osebnost za narodov spomin, da bi veljalo o njem več pisati - zaključki simpozija bodo izšli v posebni knjigi - več bi se o njem moralo tudi poučevati na vseh ravneh šole. In kar je najpomembnejše, iz njegove zapuščine bi morali pogosteje zajemati tako šolniki, učenci, kot tudi kulturniki in vsi, katerih je slovenska beseda in dediščina naših prednikov še pomembna,” je še dejala Slavec Gradišnikova.

BOGDAN MACAROL