120 dni variacij
“Postindustrijska družba je življenje kot tako povzdignila v umetniško delo, na drugi strani pa je posameznika zvedla na nekakšnega računovodjo, ki mora nenehno meriti svoje uspehe, zapisovati svoje delovanje in presojati, kako blizu je samo-postavljenim idealom”, ob razstavi Arjana Pregla v novogoriški Mestni galeriji zapiše Renata Salecl.
NOVA GORICA>Arjan Pregl (1973), akademski slikar, na razstavi v novogoriški Mestni galeriji pokaže prav to: za 120 dni (navdahnjen z naslovom De Sadovih 120 dni Sodome) se prelevi v zapisovalca svojih aktivnosti in beleži vse, kar se mu dogaja. Rezultat pa ni De Sadovo sladostrastno dogajanje, temveč bolj ali manj dolgočasen spisek vseh človeških dejavnosti in nikakor ne umetniško delo. Nekoliko bolj privlačni in pisani so tortni grafi, izdelani iz fimo mase, s katerimi je ponazoril, kolikšen del dneva zajema določena (ne)aktivnost.
Nekaj je! Nekaj mora biti, da si zjutraj v mislih zrecitiramo (Laibache): “Brat moj, ali čutiš pogum, ki ga je dvignila zarja v borbi za lepoto sveta?”
Tortni grafi kažejo umetnikove dneve kot variacije na temo; izdelani iz muranskega stekla bi gotovo lahko krasili katero od beneških izložb (ali viseli kot modernistično delo v kateri od umetnostnih galerij). “Toda medtem ko nas prvi dve minuti še zanima, kako Pregl preživlja dneve, nas tretja opomni, da se vprašamo, Kakšni pa so videti naši osebni grafi? (Arjan Pregl je pomislil tudi na to in gledalcu ponudi formular, da ga izpolni, on pa mu bo potem izdelal grafikon). Kmalu ugotovimo, da so med seboj tako zelo različni, a hkrati tako zelo podobni; da so naša življenja vse bolj ... nič posebnega. Pa vendarle, ne predamo se, in se vprašamo: nekaj pa vendarle mora biti skrito v teh grafih; nekaj, kar življenje osmisli, ga polnokrvno nagovori, ga povzdigne v umetniško delo. Nekaj je! Nekaj mora biti, da si zjutraj v mislih zrecitiramo (Laibache): ”Brat moj, ali čutiš pogum, ki ga je dvignila zarja v borbi za lepoto sveta?”
Arjan Pregl, ki trenutno živi med Ljubljano in Brusljem, v svojem umetniškem ustvarjanju vselej nagovarja gledalca, ga tudi zabava, a v konstruktivnem dialogu izzove premislek, ki zadeva sodobni način življenja, politično sliko, umetnost, slikarstvo. Pred petimi leti je na razstavi v Banki Koper, denimo, tematiziral razmerje med lepim in praznim v svetu prelepih (reklamnih) podob. Na nedavnem Pixxelpointu (2011) v Novi Gorici pa smo videli njegovo delo Cenzura, kjer se loteva seksualno eksplicitnih besedil in cenzure na spletu. Njegova projekta sta tudi Socializacija slike (1999-2000), v okviru katerega je sliko dobesedno socializiral, se z njo družil, jo peljal na morje, z njo poslušal glasbo, in Papirnati robčki, ki sem jih pomotoma opral skupaj s hlačami (2008).
KLAVDIJA FIGELJ