130 let službe, ki varuje Koper

KOPER > “Začetki organiziranega spomeniškega varstva v Istri segajo v sredino 19. stoletja, ko so v Kopru, pod okriljem Habsburškega cesarstva, ustanovili Občinsko arheološko komisijo. Ta je, podobno kot malo mlajše Istrsko društvo za arheologijo in domoznanstvo v Poreču, zaščito kulturne dediščine spremenila v motiv lastnega obstoja,” je ob predstavitvi zbornika poudaril Silvester Gaberšček z direktorata za kulturno dediščino.

Pojasnil je, da so na študijskih dnevih leta 2011 - izsledke so objavili v pričujoči publikaciji - ne samo spomnili na 130. obletnico ustanovitve za Istro tako pomembne institucije, ampak pozornost namenili celotnemu obdobju institucionaliziranega varovanja in ohranjanja kulturne dediščine.

Gaberšček je spomnil še na prvega konservatorja kulturne dediščine ob vzhodni jadranski obali; to je bil švicarski arhitekt Pietro Nobile, profesor na Dunaju, znan po projektiranju cerkve sv. Petra v Piranu in sv. Antona v Trstu.

Publikacija obsega štiri zajetne sklope s prispevki, ki osvetljujejo različna zgodovinska obdobja in prizadevanja strokovnjakov, da bi postavili temelje zgodovinsko kritičnemu in nato zgodovinsko formalnemu študiju spomenikov in njihovih interpretacij. V prvem sklopu Brigita Mader, Sergio Tavano in Savin Jogan obravnavajo pojav, organizacijo in delovanje spomeniške službe v Habsburški monarhiji, ki je leta 1850 z odredbo Franca Jožefa I. pridobila institucionalizirano obliko Centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov.

Izpostaviti velja prispevek, v katerem Mader oriše stoletje dolgo obdobje avstrijskih vladnih pobud in posegov v korist zgodovinskih, arheoloških in umetnostnih spomenikov v Istri.

Regionalno razsežnost razvoja spomeniške službe, njene posebnosti in omejitve na primeru Istre pa obravnava drugi sklop knjige. Kristjan Knez, Deborah Rogoznica, Salvator Žitko in Grazia Bravar so tako v zborniku prispevali pomembna zgodovinska dejstva: Knez o odnosu in pomenu, ki sta ju imeli preteklost in zgodovina na poglede koprske kulturne in gospodarske elite, zbrane okoli časopisa La provincia dell'Istria (1867-1894); Rogoznica obravnava pojav koprske komisije, ki si je že leta 1881 zadala zbirati in javno predstaviti celotno kulturno dediščino Kopra - urediti stari občinski arhiv, združiti občinske knjižne fonde in še kaj. Žitko se osredotoča na dela in pomen koprskih zgodovinarjev in ljubiteljev starin, Bravar pa opisuje vzgibe, ki so pripeljali do ustanovitve društva v Poreču.

V tretjem sklopu Irene Pada analizira politiko in ukrepe na področju spomeniškega varstva, ki jih je med letoma 1918 in 1923 uvedla nova italijanska oblast, Marijan Bradanović pa okoliščine, ki so ob koncu leta 1946 privedle do ustanovitve konservatorskega zavoda na Reki. Rogoznica v tem poglavju še osvetli, kako je spomeniško varstvo od leta 1960 delovalo v reorganizirani obliki. Zaključni sklop prinaša primere konservacije in prezentacije nekaterih istrskih spomenikov.

V italijanščini je publikacijo izčrpno predstavil Franko Ćorić, docent z zagrebške filozofske fakultete.

LEA KALC FURLANIČ