70 slik za 70 let življenja

AJDOVŠČINA > Vsestranski vipavski ustvarjalec Lucijan Bratuš ob svojem 70. letu in 50-letnici ustvarjanja v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini predstavlja izbor 70 slikarskih del iz obdobja 1970-2019.

Razstava Pokrajina telesa je druga pregledna ob avtorjevem življenjskem in ustvarjalnem jubileju in tako kot prva, Telo pokrajine, ki je bila aprila na ogled v Galeriji sv. Barbare v Idriji, prinaša vpogled v umetnikov slikarski opus. V njem je v ospredju ekspresivna figuralika, v kateri je mogoče najti odsev dela rojaka Marija Preglja (1913-1967) in britanskega umetnika Francisa Bacona (1909-1992), drugo področje pa je krajina.

Umetnik in profesor, doma in v tujini

Lucijan Bratuš je leta 1971 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1973 je končal še grafično specialko pri Marjanu Pogačniku. 1987 je začel predavati kaligrafijo in tipografijo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, sprva kot zunanji sodelavec, od 1995 pa je bil tam redno zaposlen. Od leta 2007 do upokojitve pred štirimi leti je bil redni profesor za vizualne komunikacije. Bil je tudi gostujoči profesor na akademijah v Cluju, Skopju, Krakovu in Zagrebu. Ukvarja se s slikarstvom, risbo, grafiko, grafičnim oblikovanjem, tipografijo, kaligrafijo in fotografijo. Glavnino njegovega slikarskega opusa predstavlja ekspresivna figuralika, v kateri odmeva zlasti delo Francisa Bacona in Marija Preglja. Je član Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in že od vsega začetka, 25 let, tudi strokovni sodelavec dobrodelnega projekta Umetniki za karitas.

“Področje figuralike je mogoče bolj poznano, saj me spremlja že 50 let. Zraven pa sem delal, tudi kot bolj intimno področje, krajino, ki se ji precej posvečam v zadnjem času. Gre za neko fantastično pokrajino, ki prehaja skoraj v abstrakcijo. To so drobni in tudi večji akvareli ter slike,” je povedal Bratuš.

Izhodišče je človeško telo

Jubilejni razstavi sta prvi tako obsežni predstavitvi umetnikovega slikarskega dela. Za vsako je izbral po 70 del, saj gre za časovno obširen cikel, ki tudi ni zelo kontinuiran, prekinjajo ga obdobja, ko več let ni slikal, saj se je intenzivno ukvarjal z grafiko in s tipologijo. Obe razstavi pa kljub svoji različnosti vsebujeta prepoznaven avtorski rokopis. Zato njuna naslova nista le naključna besedna igra. “Gre za dve polji mojega slikarskega ustvarjanja in za praktično enak avtorski rokopis, samo motivika je drugačna, zamenjal se je tudi kolorit. Pri pokrajini uporabljam hladne tone, zelene, modre, pri figuraliki pa topel barvni spekter,” je še pojasnil umetnik.

Jubilejno predstavitev slikarskih del spremlja katalog z besediloma umetnostnih zgodovinarjev dr. Milčka Komelja in Iztoka Premrova. Izhodišče razstave Pokrajina telesa je, kot pravi Komelj, človeško telo, ki ga slikar doživlja kot likovno pokrajino, “kot prizorišče svojih slikarskih bravuroznosti, in zato je telo njegove slikarske pokrajine hkrati pokrajina telesa”.

Bela ali rdeča ženska figura, že reducirana na obris, ki dominira kot svetlobna silhueta, podobna prividu, po besedah Komelja odkriva slikarjev smisel za irealnost, saj so tovrstne figure videti kot bitja iz mitičnih pokrajin, v katerih umetnik z značilno široko potezo neguje predvsem tonska razmerja.

Nad vsem zmaguje življenje

“Spet drugod se Bratuševe vselej avtorsko razpoznavne figure nameščajo na nekakšno mizo in se z mehko tekočimi pregibi povezujejo v triptih. V svoji koreografiji pred sivino aludirajo na bolečo otrplost in iztegujejo roke v tišini krika.” A čeprav umetnik po Komeljevih besedah pri dramatičnosti postavitev izhaja iz predstave o tesnobi in razbolenosti sodobnega sveta, kot Mediteranec upodobljeno sublimira v likovni rokopis in vse bolj živahno barvitost, v kateri neomajno zmagujeta tok in vitalna barva življenja. “Njegov človek se tudi iz ognja bolečine kot feniks dviga v organičnost nenehnega prerajanja,” je o razstavi Pokrajina telesa še zapisal dr. Komelj.