Razstava ob 30. obletnici genocida v Srebrenici: “Družba, spremenimo se!”

KOPER • Tepšićev recital Burićeve poezije je bil čuten, a obenem neskončno mračen. Tak, kot bi moral biti spomin na grozote, ki so se pred tremi desetletji dogajale nedaleč stran od tu. Ta spomin zdaj ohranja razstava 8372 živih spominov, ki bo vse do 31. oktobra krasila stene Pokrajinskega arhiva Koper. “Za razstavo stojijo obrazi genocida - osebne zgodbe, mladosti in prekinjena življenja, ki so bila izbrisana zgolj zaradi napačnega imena in priimka. Vse to se sliši znano, kajne?” se je uvodoma vprašala soavtorica razstave, vodja Muslimanskega kulturnega centra Ela Porić.

Na razstavi si je mogoče prebrati in tudi prisluhniti pričevanju 15 žrtev, ki so preživele genocid med vojno v Bosni in Hercegovini od pomladi 1992 do poletja 1995. Pričevalci so danes stari od 31 do 64 let. Najmlajša, Irma Hasanović, je ob padcu Srebrenice štela le eno leto. “Iz njihovih pripovedi spoznamo, da genocid ni bil izbruh 'neracionalnega sovraštva', temveč skrbno načrtovan in sistematičen proces uničenja nesrbskega prebivalstva, pri čemer so bili Bošnjaki identificirani kot primarne žrtve,” je še spomnila Ela Porić. Vseh 15 pričevalcev pa danes živi med nami, v Sloveniji. “To niso oddaljene zgodbe,” je še opozorila. “So naši sodobniki, naši sosedje, ljudje, s katerimi delimo vsakdan.”

Pokol bošnjaške intelektualne elite

Opozorila je še na dejstvo, da Srebrenica ni le simbol genocida v BiH, temveč tudi primer gendercida - spolno selektivnega množičnega zločina. Moške so namreč takoj ločili od žensk in otrok, nato pa so sledili množični pokoli moških in dečkov v “vojaški starosti”.

Ela Porić je ob sprehodu po razstavi izpostavila še dejstvo, da skoraj vsa pričevanja iz prvih mesecev vojne govorijo o eliticidu - načrtnem uničevanju bošnjaških intelektualnih, verskih, gospodarskih in političnih voditeljev. “Med prvimi žrtvami so bili zdravniki, učitelji, profesorji, imami, sodniki, direktorji podjetij, ljudje, ki so predstavljali hrbtenico skupnosti,” je dejala in prisotne pozvala k temu, da odprejo um in srce ter prisluhnejo zgodbam pričevalcev. “Le če slišimo, kar nam sporočajo, bomo lahko preživeli,” je sklenila.

Nekoliko manj “poetičen” kot Ela Porić pa je bil koprski župan Aleš Bržan. “Od malega poslušamo, da smo najpametnejši med živalmi. Ni res. Ljudje smo eni veliki butci,” je bil neposreden. “Človeška vrsta že tisočletja stremi k temu, da bi si nekoga podredila. In če si ga ne podredi, ga izžene ali iztrebi. In to kaže, da je evolucija nekje na svoji poti naredila napako,” je povedal Bržan in svoj nagovor sklenil z udarnim pozivom: “Družba, spremenimo se!”

Z obema govorcema soglaša tudi direktorica Pokrajinskega arhiva Koper dr. Nada Čibej. “Z vsakim končanjem vojaških spopadov in morij svoja razmišljanja sklenemo z besedami 'nikoli več'. Vendar če ne delamo na ohranjanju spomina, nas zgodovina ne nauči dovolj in napake ponavljamo, kar nam dogodki v današnjih časih potrjujejo,” je poudarila.

Koper danes posluša.
Ve. In razume.

Razstava bi morala biti prvotno na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, vendar pa so jo organizatorji zaradi nesoglasij prestavili. Predmet spora so bila uvodna pojasnila k razstavi, kjer niso mogli najti skupnega stališča. Zdaj so spomini prič, ki danes živijo med nami, na pobudo kulturne posrednice Irene Urbič našli svojo pot tudi v Koper, kjer bodo na ogled in v opomin vse do 31. oktobra. “Spomin oživi, ko ima poslušalca. Koper danes posluša. Ve. In razume,” je odprtje razstave sklenila Irena Urbič. •