Iz Destrukcije Obalnih rim v nove Slane verze

Obalne rime, ki so od sobote po novem imenujejo Slani verzi, so se v enajstih letih ukoreninile kot redni mesečni literarni -interdisciplinarni večeri za mlade in manj mlade, ki jih koordinira eden od začetnikov tovrstne pesniške mobilizacije, kakopak tudi sam pesnik Martin Mikolič. V dveh dneh se je pred mikrofonom zvrstilo raznoliko pesniško pleme, še bolj raznoliko pa je zbrano v bogati antologiji Slani verzi, kjer so spremne besede prispevali tako Mikolič kakor likovnica Nela Poberžnik, ki je edicijo zaznamovala s svojimi ilustracijami, kakršne sicer nastajajo med branji v živo, ter Patrik Holz, pobudnik Obalnih rim in tudi sam eden od avtorjev v antologiji, sicer pa koordinator oddelka za kulturo pri Zavodu za mladino, kulturo in turizem. V publikaciji najdemo tako mlade, alternativne in eksperimentalne avtorice in avtorje, med njimi tudi Borjo Bolčino, Nino Dragićevič, Davorina Lenka, Kajo Teržan, Marka Matičetova, kakor nekatere sodobne klasike, kakršni so Marko Kravos, Iztok Osojnik, Tone Škrjanec ... In med spremnimi je tudi zapis Vida Karlovška, še enega od stebrov Obalnih rim.

Poezija - najpopolnejša besedna umetnost

82. Obalne rime so na prvem večeru med drugim ponudile prav predstavitev pesniškega prvenca Vida Karlovška, danes znanega obraza koprske televizije, ki pa je s svojo poezijo leta 2022 postal tudi uršuljan. A kot je omenila urednica zbirke Urša Majcen, ki je poleg Gašperja Stražišarja prispevala k pesmim tudi spremno besedo, je bil Karlovšek prvi nagrajenec, ki je zavrnil natis pesniške zbirke, češ da še ni bil pripravljen nanjo. Karlovška poznamo tudi kot sourednika odmevne zbirke bog si ga drka na nas in kot performativnega pesnika, soustvarjalca mitičnega in mističnega istrskega kmeta-poeta Pêro Sŕce, z njim so povezani tudi projekti Truplo in Rdeča raketa. Destrukcije, ki so pravkar izšle pri Črni skrinjici (založbo ureja Dejan Koban, še eden ključnih podpornikov Obalnih rim), so tako skrbno, z vsako besedo, ki je morala najti svoje pravo mesto, nastajale sedem let. S pesnjenjem se Karlovšku ne mudi, zase pravi, da ni produktiven ustvarjalec, saj so daljša obdobja, ko ne napiše ničesar, saj poezija ne prihaja v poplavah besed, tu pa tam si kakšno misel zapiše. V zbirki je 33 pesmi, pri čemer pravi, da so to vse njegove napisane pesmi, ki "stojijo". Nima kupov stihov po predalih. Rad ima jezik, besedne igre in poezija je zanj najpopolnejša oblika jezikovne umetnosti, najbolj izčiščena.

Temačni modernizem 2.0

Destrukcije sicer z naslovom prav nič ne zavajajo. Na poezijo Vida Karlovška je namreč najbolj vplival Dane Zajc, še pred njim v ranejši mladosti Srečko Kosovel, Tomaž Šalamun, Anton Podbevšek, iz katerega, je obljubil, bo karseda hitro diplomiral. Tudi zato je primorski ustvarjalec svojevrsten sodoben nadaljevalec temačnega modernizma. Pesmi, ki se delijo na tiste z vsebinskim tokom in na bolj konstruktivistične, ubesedujejo grozo ob soočanju z življenjem. Biti v tem svetu ni lahko. In gotovo je ob ubesedovanju (in prebiranju besed, v katerih zaznamo del lastnih občutij) laže. Dvojni terapevtski učinek skratka, pa čeprav se zdi, da je med uvodno balado o črnem vesolju in sklepnim mrtvaškim plesom komaj kaj upanja, a v resnici je pesnjenje od nekdaj del upora zoper brezup, saj v vsem črnem, črnem, ko je, mater!, vse črno, "med verzi drobna plast belega". In ko Gašper Stražišar v spremni piše, da zbirke ni moč brati na varni razdalji, se zdi razgradnja, upepeljenje upa, "spuščanje v drveči tok samote" in padanje na tnalo zgodovine prav tisto, kar utrujeni aktivni državljan potrebuje. V besedah drugega, ki jih bere kot svoje. Da bi, ko "aplavz potihne", navkljub strahu ostal na odru življenja. •