Na temni strani je precej zamolčanega, zlasti med materami in hčerami

Pisateljica in pesnica Maja Haderlap (1961) je v slovenskem in mednarodnem literarnem prostoru ena od vidnejših literarnih glasov slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Že v študentskih letih, ko je sprva študirala nemški jezik in literaturo na Dunaju, kasneje pa je dokončala še doktorski študij dramaturgije, je urednikovala pri slovenski manjšinski literarni reviji Mladje, za katero je pisala poezijo, prozo in eseje tako v slovenskem kot nemškem jeziku. Po končanem doktorskem študiju dramaturgije je predavala na Univerzi Alpe-Jadran v Celovcu, med letoma 1992 in 2007 pa je bila vodja dramaturgije v Mestnem gledališču Celovec. Izdala je dve pesniški zbirki v slovenskem jeziku, Žalik pesmi (1983) in Bajalice (1987), ter pesniško zbirko v treh jezikih, Gedichte Pesmi Poems (1989). Nekaj let pozneje sta izšli še pesniška zbirka v nemškem jeziku Dolgo prehajanje (2015) in pesniška zbirka Dežela vmes, nerazdružna (2024), slednja ponovno v treh jezikih.

Leta 2011 je izšel njen prozni prvenec Angel pozabe. Roman je v izvirniku napisan v nemškem jeziku in je prejel številne nagrade: nagrado Ingeborg Bachmann za najboljše literarno delo v nemščini, nagrado Bruna Kreiskyja za politično knjigo, književno nagrado Rauris, nagrado Prix du premier roman étranger v Franciji, nagrado Maxa Frischa in nagrado Christine Lavant. Haderlap v romanu skozi perspektivo odraščajoče pripovedovalke in spominskih drobcev njene družine razgrinja zgodovinsko in medgeneracijsko travmo slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem med 2. svetovno vojno in po njej.

O njenem drugem romanu Ženske v temi sva se z Majo Haderlap pogovarjali na razbeljeno vroč avgustovski dan v ljubljanski kavarni. Iskanje lastnega jezika in identitete treh generacij žensk, ki jih zaznamujejo njihov spol, zgodovina, socialni status in narodna (ne)pripadnost, so tudi v pisateljičinem drugem romanu prepleteni s spominjanjem, krivdo, sramom, sprejemanjem in odpuščanjem. V Miri, Ani in Neži se izrisuje marsikatera usoda in prenekatera zgodba koroških Slovenk v Avstriji, ki so “kljub vsemu” živele in preživele. Vendar pa obstaja še mnogo zgodb, ki ostajajo na območju neizrečenega, v območju teme, in potrpežljivo čakajo na prehod v svetlobo. Maja Haderlap je ena od tistih pisateljic, ki to temo iz težkih in kompleksnih plasti družbe ter posameznika odstira s pogumom - tudi takrat, ko pride do tistega najgršega, najbolj bolečega in najbolj travmatičnega, pred čemer bi človek najraje pobegnil, se skril in to preprosto pozabil.

Tema kot prispodoba iskanja

V najin pogovor bi vstopila s temo, s katero vstopamo tudi v vaš roman. Kaj je vsa ta tema in kaj vse simbolizira? Veliko stvari namreč se zgodi v temi: veliko travmatičnih dogodkov, veliko razmišljanj Mire in Ani se zgodi ponoči. Prav v temi pa veliko skritih stvari priplava na površje …

“Res je. Veliko stvari se dogaja v temi, v podzavesti, v nočnih urah, ko nas napadajo misli in prihaja do določenih kriz. Motiv teme je tudi prispodoba za iskanje ali za blodnjo, iskanje orientacije v svetu. V temi je veliko tega, kar ti dve ženski živita, nasploh je zgodovina žensk zakopana v temo, vsaj tista, o kateri se malo ve, o kateri se ne govori. V ospredju so zgodbe, ki se dogajajo v luči, za katere vemo, o katerih se veliko piše. Na temni strani je precej zamolčanega, predvsem v odnosu med materami in hčerami. Mene je pri pisanju zanimala ženska genealogija, kaj bi rade matere posredovale svojim hčerkam, ali razbirajo v njih svojo lastno zgodbo ali jih čutijo kot naslednice ali se hočejo meriti z njimi. V tem oziru obstaja veliko belih lis.”

Kaj pa so te bele lise, ki jih omenjate?

“Naš pogled na zgodovino žensk in na žensko je močno opredeljen s stereotipi. Ženska naj bi bila lepa in ustrežljiva, očarljiva, dobra mati, marljiva karieristka, kuharica in ljubica, vse, za kar itak vemo. Ti stereotipi so močno ponotranjeni in tudi ženske se jih pretežno držijo. Bela lisa pa je tisto, kar enostavno še ni ubesedeno in kar še ni obče, načini razmišljanja o poteku in specifikah ženskega življenja.”

Danes ženskam grozi ponoven padec v preteklost

V zgodbi Mire, Ani in Neže, treh generacij žensk, se zrcali mnoštvo ženskih usod. Lahko bi rekli, da vsaka pooseblja svojo generacijo žensk in kako se te usode prepletajo in spreminjajo. Vse na neki način iščejo svoj lasten jezik. V čem se razlikujejo?

“Mira se je šolala, študirala je na Dunaju in si je izoblikovala jezik zase. Vendar, ko najde doma svoje dnevnike, tiste svoje prve zapise, se ji zdi, da je dolgo časa tavala v jezikovni megli. Ani je bolj zakoreninjena v slovenščini in govori narečno slovenščino, ki ji kolikor toliko služi, vendar je polna stereotipov. Eden glavnih stereotipov je stereotip trpeče matere, ki je v slovenskem miljeju močno zasidran, saj so se ženske na to usodo privajale in se morebiti z njo celo identificirale. Ani je svoja čutenja presajala v molitve in verske pripovedi in zgradila odnos z bogom, ki je seveda ni mogel nikoli razočarati do te mere, kot človeka lahko razočara človek. Pri tem je imela občutek, da lahko nekomu vse pove, pa čeprav tisti nekdo tam zgoraj ves čas molči. V tem je Ani videla nekakšen izhod iz čustvene stiske. Neža, babica Mire, pa absolutno ni imela jezika zase, ker je morala o vsem molčati. Ne le o sebi, pač pa tudi o tem, kaj se je dogajalo v vojni, ko nikoli nisi vedel, ali lahko nekomu zaupaš. Vsak je bil prisiljen travmatične dogodke in zgodbe obdržati v glavnem zase, z občutkom krivde. Svet Neže je bil zaznamovan s težkim delom ter z izkušnjo žensk, ki pravno niso bile zaščitene. Neža je samohranilka, vdova in dninarica, izpostavljena je delovni prisili, obrekovanjem, podtikanjem, njene seksualne in čustvene potrebe jo ogrožajo. Ljudje se do takšnih žensk radi vedejo nesramno. Na tem področju se do danes ni veliko spremenilo. Še vedno se slabo ravna s tistimi, ki so v podrejenem, brezpravnem položaju. Za razliko od prej so danes ženske pravno bolj zaščitene, razvile so tudi večjo samozavest. Lahko rečemo, da so se v 20. stoletju približale načinu življenja po lastni meri. A žal danes opažamo, da nam grozi ponovni padec v preteklost. Razmere se zaostrujejo, povsod je občutiti veliko sovraštva do žensk, zato ker se podirajo ustaljeni patriarhalni sistemi.”

Prizor iz predstave Ženske v temi, ki bo te dni po romanu Maje Haderlap zaživela na malem odru SNG Nova Gorica.

Foto: Peter Uhan

V romanu se med sabo prepletajo osebni, socialni in kulturni spomin, pa tudi družinski spomin. Kako se spominjamo in kaj spomin na splošno pomeni?

“Ani bi rada svoje spomine posredovala svojima otrokoma. Zato se ves čas ukvarja z idejo in možnostjo posredovanja. Mira bi svoje spomine rada pospravila, uredila. Ni ji še jasno, ali jih hoče obdržati zase, uničiti ali jih pripovedovati možu Martinu ali pa ljubimcu Juriju. Neža pa je že sestavni del spomina, ona nastopa kot spomin. Vsekakor so procesi spominjanja zahtevni, večplastni, sledila sem jim in jih opisovala predvsem v svojem romanu Angel pozabe.”

Mira se brani spominov na otroštvo

Spomin pri Miri se v romanu odpira počasi, fragmentalno in nelinearno. Pri Ani pa se spomin odpira preko podob, fotografij, reči. Kako vi vidite funkcijo spomina in spominjanja nasploh?

“V Miri se izrisuje tip ženske, ki se mi zdi značilen za Koroško. Pri tem gre za njen odnos do slovenščine in do slovenske kulture, ki bi ju najraje odrinila. V ospredje sem hotela postaviti lik na videz asimilirane koroške Slovenke, ki bi se v primeru, da bi ostala na Koroškem, gotovo še bolj oddaljila od svojega izvora. Ker se Mira brani spominov na otroštvo, se brani tudi slovenščine. To je zelo pomembno, ker opredeljuje celo regijo in zgodovino Slovencev. Na Koroškem je namreč največ koroških Slovencev asimiliranih zaradi močnega političnega in asimilacijskega pritiska v 20. stoletju. Nekateri, ki so opustili slovenščino, so hoteli biti moderni in se odpreti nekakšnemu razvoju, hoteli so gledati v prihodnost in se ne ukvarjati z bolečo zgodovino in s travmatičnimi zgodovinski dogodki. Mira se sicer odreče slovenskemu knjižnemu jeziku, z Ani pa se pogovarja v slovenskem narečju. To je njen način pozabljanja, ki slovenščini ni sovražen, obratno. Ko se vrne v domačo vas, se vrača tudi v jezik in čuti, da se bo z vrnitvijo v jezik otroštva vrnila tudi v svojo zgodovino, ki je slovensko zaznamovana. Ani v primerjavi z Miro prednjači. Ona je zavedna koroška Slovenka, ki ohranja svoj jezik, četudi ji ta jezik ne služi prav, ker se ni mogla šolati v njem. Ani se čuti povezano s slovenskim prostorom, ona ima identiteto. Spomini so pri njej bolj živi, ne odtujeni. Mira je po svoji naravi in zaradi svojih izkušenj nezaupljiva, ne čuti prave pripadnosti. Včasih jo išče, včasih se ji izogiba.”

V romanu se dotaknete tudi spominov na tragične dogodke iz 2. svetovne vojne. Nepredelane travme se prenašajo iz generacije v generacijo. Kakšen je odnos ljudi v Avstriji in na avstrijskem Koroškem, predvsem mladih, do te zgodovine, ki je po 80 letih še vedno aktualna?

“Avstrijska družba je v preteklih 40 letih obotavljivo šla skozi proces spominjanja, ki je bil zelo boleč. Ta proces je bil konflikten in je razvnel predvsem nemškonacionalne sile. Kljub temu je vzpostavil nekakšen konsenz o tem, kako se obravnava obdobje nacionalsocializma. Tudi med koroškimi Slovenci že dolgo uspeva kultura spominjanja, ki še vedno traja in jo prevzema del mlajše generacije. To je odločilnega pomena za slovensko narodno skupnost na Koroškem.”

Avstrija se je morala soočiti z resnico

Kaj vse se je v Avstriji odrivalo v pozabo?

“Recimo to, da je Avstrija soodgovorna za nacionalsocializem in da so prenekateri Avstrijci sodelovali pri genocidnih nacističnih zločinih. Avstrija se je morala soočiti z resnico, da kot država ni bila žrtev, da je večina Avstrijcev od združenja s Tretjim nemškim rajhom veliko pričakovala, da so Avstrijci končno hoteli postati Nemci in se znebiti svoje večjezične zgodovine. To je bil zahteven proces, ki pa se aktualno kaže spet kot zgodovinski, saj se mlajša generacija oddaljuje od modernega pojmovanja države. Vse je na kocki, spominjanje, identiteta, pojmovanje državljanstva, pripadnosti in podobno. Pojavljajo se neofašistične, nacionalistične udarne skupine, ki spet sanjajo o separatizmu in neprehodnih nacionalnih mejah. Bomo videli, kam bo vse to peljalo.”

Vendar zakaj se, kljub vsej objektivni zgodovini, vsem dejstvom, spominom, pričevanjem, mladi ponovno obračajo k nečemu tako uničujočemu?

“O tem lahko samo ugibamo. Jaz mislim, da si precejšen del mlajše generacije ne more predstavljati, kakšne posledice bi ta razvoj povlekel za sabo. Njihova fantazija je bolj usmerjena v fantazme konzumiranja in digitalnih svetov. Družba kot taka v njihovih očeh ne obstaja, vidijo se kot individualisti in pripadniki raznih struj in mišljenj, ki hočejo zaščititi svoje privilegije. Nenazadnje je ta razvoj povezan tudi s socialnimi omrežji, ki postajajo vse bolj mediji razdvajanja in polarizacije.”

Je pa to tudi prostor, v katerem se rojevajo neke nove zgodovinske “resnice”.

“Gre za to, da resnic menda ni več, zato si lahko vsak nekaj izmišljuje ali pa trdi, kar mu gre v račun. Strašno nevaren miselni model.”

Tudi v romanu Mira išče svojo osebno resnico, Ani pa se ob tem posmehljivo sprašuje, kaj sploh to je.

“Seveda. Ani v tem vidi nekakšen luksuz, saj ima zelo močno kolektivno identiteto, ki zna biti tudi problematična, ker podlega dogmatičnosti, ozkoglednosti in slepoti. Toda če starejši generaciji očitamo, da so bili slepi, velja isto za mlajšo generacijo. Vsaka generacija gre skozi svojo tragično ali manj pogubno slepoto.”

Ampak ali je to dobro?

“Ne vem, nimam odgovora, sem tozadevno bolj črnogleda. Hkrati pa radovedna, kaj bo iz tega. Nekdo od domačih mi je enkrat rekel: Bomo videli, pravijo slepci.” •