“A se to res dogaja?!”

PORTOROŽ > Gospod ob klavirju je iztegnil roko, jima kavalirsko pokazal pot in prikimal: “Izvolita, damici.”

Spogledali sta se, zavreščali, zacepetali, skočili na oder, sedli za klavir in že druga ob drugi z občutkom prebirali črne in bele tipke, da je peščici, namenjeni iz dvorane, zastal korak. Pa tudi odrski delavci so radovedno prisluhnili.

Medtem ko sta vseskozi hihitajoči se dekleti igrali na klavir, za katerim je le malo prej sedel oboževani Maksim Mrvica, se je nadstropje niže, v avli, pred mizo, pogrnjeno z rdečim prtom, napletla že kar dolga vrsta čakajočih. In naposled dočakala zvezdo večera.

Mrvica je urno začel podpisovati cedeje, skoraj brez izjeme ženskam, jim z vidnim nelagodjem prikimaval, se prisiljeno nasmihal ... Ko je četica za hip zastala in predenj nekaj sekund ni stopil nihče, je s prsti živčno pobobnal po mizi, pomignil asistentu, dovolj je bilo, sunkovito vstal in krenil stran. Ah, ne, ne, se je izvilo iz gospa in gospodičen, še ta cede podpišite, pa tega, pa tega ... Visokorasli pianist je v letu razdelil še nekaj avtogramov, domala s prezirom odklonil prošnjo neke dame, ki si je zaželela “selfieja” z njim, in že je izginil za vogalom.

Iz dvorane pa se je še kar oglašalo žuborenje klavirja, od katerega se mladi pianistki nista in nista mogli ločiti. Gospod, ki jima je bil tako prijazno dovolil zaigrati, je stopil korak ali dva bliže in ob izteku kdove katere skladbe že obzirno pokašljal, da sta se punci zdrznili in hiteli prikimavati: “Ja, ja, evo, nehava, joj, kako sva nevljudni.”

“Ne, ne,” je še hitreje odkimal gospod, “je že v redu, ampak zdaj res moramo pospraviti oder.” Predstavil se jima je: Zlatko Silič. Klavir je pripeljal in ga uglasil, in ker vidi, s kakšno ljubeznijo igrata, ju vabi v svoj salon v Ljubljani. “Kadarkoli lahko prideta in tam igrata, kolikor želita,” se je nasmehnil.

Punci sta si zapisali njegovo telefonsko številko, ena od njiju je vzdihnila: “Joj, vi ste pa res zlati, Zlatko.” In drugo sunila: “Ne morem verjeti, kaj sva doživeli!”

Bi kaj povedali še za časopis? Zardeli sta in bruhnili v smeh. “Joj, kaj vse se nama nocoj dogaja!”

Druga čez drugo sta hiteli pripovedovati, da sta Mateja in Ana Knap, sestri. Prva bo kmalu dopolnila osemnajst let, druga pa jih ima petnajst. Prva klavir igra enajst let, druga devet. Sta iz vasice Kamnik pod Krimom blizu Ljubljane. “Te dni sva v Strunjanu na počitnicah. Čisto slučajno sva prišli mimo Avditorija in videli, da nocoj nastopa Maksim, ki ga spremljava že dolgo. Mislili sva, da ga bova lahko poslušali od zunaj, potem pa sva izvedeli, da je koncert notri, v dvorani,” se je usulo iz Mateje. Ko je vdihnila, je vskočila Ana: “In bili sva zelo žalostni. Ah, ne bova ga slišali!”“No,” je že nadaljevala Mateja, “potem se je pa od nekod prikazala ena čudovita gospa v zeleni oblekici in nama kar dala vstopnici. Zadnjo sekundo pred začetkom sva prileteli v dvorano in slišali cel koncert.” “Čisto celega,” je poudarila njena sestrica. “Noro! Sploh ne vem, a se to res dogaja.”

Pomahali sta, odskakljali proti vratom, pa se za hip obrnili in vprašali, ali kdo ve, če je Maksima še mogoče srečati, da bi se jima podpisal. “Ne, je že odvihral, mu je bilo vsega dovolj.” Prikimali sta. “Saj ga čisto razumeva,” sta soglasno dejali sestri, ki ubrano igrata klavir, prav tako uglašeno pa tudi govorita in se hihitata. In že ju ni bilo več. Samo od daleč je bilo še slišati smeh, gosto prepreden z vriski.

ANDRAŽ GOMBAČ

Andraž Gombač

... je Maksim Mrvica v avli zvezdniško delil avtograme. Andraž Gombač