Abstrakcija v eksploziji barv

SEŽANA> Slikarstvo Tomaža Gorjupa, rednega profesora za risanje in slikanje na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani, člana ZDSLU, DLUL in Galerije Equrna, je imelo več etap. “Vse pa so bile zaznamovane z individualnimi karakteristikami. Če so sprva vsebinsko zajemale iz žanrske motivike, iz sveta figuralnih likov, pogosto z mitološkim ozadjem in iz pogledov v krajino, je njegova evolucijska in raziskovalna pot pred desetletjem krenila v povsem deviantno smer,” opozarja umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.

Avtor se je radikalno osvobodil figuralnih kompozicij in se v vsej polnosti posvetil slikarski akciji; intenzivnemu, vsakodnevnemu raziskovanju čistega likovnega izraza. “Njegova tokrat razstavljena dela predstavljajo razgrajevanje in vračanje k elementarnosti zapisa, k bistvu slikarstva, kjer se v polnosti prezentirata tako barva kot spontana gesta, intuitivno videnje in doživljanje pa postaja vzpodbuda za ustvarjanje predmetno nedoločljivega, abstraktnega,” slikarjevo zadnje ustvarjalno obdobju razlaga Stibilj Šajnova.

Kljub kratkemu obdobju štirih let so tudi tokratna dela med seboj konceptualno različna, ob tem pa imajo vse namesto naslovov le datum nastanka. “Starejše slike imajo mrežne konstrukcije, grajene po principu avtorjeve notranje simetrije, gledalcu pa se razkrivajo kot horizontalno-vertikalna tkanja, s čimer predstavljajo križni princip gradnje slikovnega polja, s historično ukoreninjenostjo in simbolnimi pomeni,” poudarja Stibil-Šajnova. V njih se srečujeta materialnost in duhovnost, večnost in aktualnost. Prav tako pa so mreže tudi diagonalno zasnovane, kjer diagonale bežijo iz enega kota v drugega, proti neskončnosti. “Najnovejša dela so osvobojena še teh prostorskih razsežnosti z redukcijo na svetlobo, ki sije izpod gladine naslikanega ali pa beline ozadja, s katero se srečujemo v razrahljanih likovnih tkivih,” poudarja Stibilj Šajnova.

Za svoje delo je Tomaž Gorjup prejel več pomembnih nagrad in priznanj, med drugimi leta 1981 prestižno Župančičevo nagrado, na svoji umetniški poti pa je imel že 90 samostojnih in 400 skupinskih razstav doma in v tujini, od tega je v Sežani zadnjič samostojno razstavljal leta 2000. BOGDAN MACAROL