Adriana Maraž, primadona slovenske grafike
Umetnica Adriana Maraž se je svojo 70-letnico odločila proslaviti v galeriji Rika Debenjaka v Kanalu in v goriškem Kulturnem centru Lojzeta Bratuža, pa čeprav se je za njeno pregledno razstavo potegovala tudi ljubljanska Moderna galerija.
GORICA>Adriana Maraž (1931) se je odločila svoje znamenito grafično delo predstaviti najprej (septembra) v Kanalu, in sicer v rojstnem kraju in galeriji, ki nosi ime po njenem cenjenem učitelju grafike Riku Debenjaku. Tistemu Debenjaku, ki je v slovenskem prostoru postavil kakovostne standarde grafiki, zlasti barvni jedkanici, ki jo je Maraževa dvignila na bravurozno mojstrsko raven. Iz Kanala se je razstava preselila v Gorico, v Kulturni center Lojzeta Bratuža, kjer je sedaj na ogled. Spomnimo naj, da je bila njena zadnja velika pregledna razstava grafičnih listov leta 1994 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.
“Primorska vrnitev bo prispevala k osvežitvi pogleda na to pomembno ustvarjalko ter utrdila njeno vlogo najpomembnejše slovenske grafične umetnice,” je v katalogu k obema razstavama zapisala Nadja Zgonik.
Adriana Maraž (1931), po rodu iz Ilirske Bistrice, je do konca druge svetovne vojne živela v Italiji, potem pa na Goriškem, kjer je začela svojo umetniško pot. Na Akademijo za upodabljajočo umetnost se je vpisala leta 1949, slikarstvo je študirala pri Maksimu Sedeju, Gojmirju Antonu Kosu in Mariju Preglju, grafiko pa pri Riku Debenjaku in Božidarju Jakcu. Bila je članica Grupe 69, v sedemdesetih se je uveljavila širom po Jugoslaviji in v svetu, od koder je prinašala številne nagrade. Danes živi v Breznici na Gorenjskem in v Ljubljani.
Bidermajerska zofa
Zdi se, da se vse, kar se dogaja v (likovnem) svetu Adriane Maraž, dogaja na bidermajerski zofi. Zofa je Krilo, je Dafna, Vozel, Zgodba krivde, je Ednina, Razdvojenost, Meso, Je t'aime, je Stvar noči. Je torej marsikaj. Je tudi splet preteklega, starega in novega. Maraževa je prepričana, da je naš svet vedno star, da pa od njega vedno zahtevamo novitete. V staro in zaprašeno zato vriva Marilyn Monroe ali pa Duchampovo Fontano. In grafična tehnika barvne jedkanice, ki jo je avtorica sama razvila in kjer gre za zapleten postopek nalaganja raznobarvnih grafičnih plasti jedkanice, to odlično omogoča. Kot piše Zgonikova, je zavest o času, ki spreminja predmetni svet, prikazana s kopreno uprizorjenih razpok, tromplejskih slikarskih krakelir na predmetni povrhnjici.
Srečati človeka
Umetnico zanima videz, ki se skriva za lažnim bliščem, zato odstira s predmetov vse tiste zaigrane, ponarejene učinke, pa čeprav gre lahko tudi za predmete, ki niso prvenstveno stari in ki dišijo po popartu, na primer ribje konzerve ali spodnja majica suzuki. In da, opazili smo, da njeni predmeti res radi zadobijo človeške obline, kot denimo njeno Krilo. Za kakšno odstiranje gre, najlepše ponazorimo s citatom njenih lastnih besed: “Eno od jeder moje ustvarjalne stiske je prav potreba srečati človeka, odgrniti zaveso indolence brez deklarativnega hrupa, z rahlim dotikom mavričnega krila, dregniti v razpoke njegovih brazd. Prepričana sem, da je gibka čarobnost umetnosti tega sposobna. Iz hladnega telesa zemlje moramo zanetiti kres, da bi tudi slepec, ki ne vidi plamena, začutil njegova žar.”
KLAVDIJA FIGELJ