Akijeva proletarska pravljica

To je drugi film po letu 1992 (La Vie de Bohème), ki ga je Aki Kaurismäki posnel v Franciji in v katerem je nastopil Andrè Wilms v vlogi Marcela Marxa. Po dvajsetih letih ni več ne duha ne sluha o boemskem življenju literata v Parizu, Marcel se je preselil v Le Havre, kjer si vsakdanji kruh služi z loščenjem čevljev. Posel mu ne gre najbolje od rok, k sreči pa ima zelo marljivo, ljubečo in varčno ženo Arletty, ki jo je upodobila nepogrešljiva Kaurismäkijeva muza Kati Outinen. Žena nenadoma hudo zboli in brez večjih upov po ozdravitvi se odpravi v bolnišnico, Marcel pa na poti domov sreča mladega temnopoltega imigranta Idrissa (Blondin Miguel), ki mu je za petami policija. Mladeniču sklene pomagati in mu na kraju prvega snidenja pusti nekaj za pod zob, naslednji dan pa ga mladi imigrant, ki je šel v svet s trebuhom za kruhom iskat mater v London in po nesreči pristane v Le Havru, pričaka v kleti. V Marcelu se dokončno zbudi njegov proletarski solidarnostni čut in se odloči pomagati Idrissu odpotovati čez lužo, a kaj ko za “tihotapsko uslugo” potrebuje 3000 evrov. Marcel se spomni, da bi lahko “reanimiral” rockersko legendo Little Boba, ki je še danes zelo priljubljen v Franciji, da izvede dobrodelni koncert. Little Bob po manjših ljubezenskih kolobocijah pristane in koncert je pravcata uspešnica.

Aki Kaurismäki je v svojstveni absurdno-bizarni maniri ustvaril proletarsko pravljico o mladem imigrantu, ki pristane v enem najrevnejših predelov Le Havra, kjer pa je kolektivni solidarnostni duh še vedno zelo živ. Sosedsko proletarsko idilo skazi edinole ovaduh, ki ga je upodobil legendarni novovalovski igralec Jean Pierre Leaud, ki ga v zadnjem času ne videvamo prav pogosto na filmskih platnih. V Kaurismäkijevi idili pa je še veliko prostora za številne drobne hommage: Arletty je zelo znana francoska igralka, ki je bila dejavna v 30., 40., 50. in 60. letih minulega stoletja, Jacques Becker (zdravnik v bolnišnici) je francoski filmski režiser, ki je znan tudi po sodelovanju z Jeanom Renoirom, kriminalista Moneta je navdahnil lik preiskovalnega sodnika Porfirija Petroviča iz romana Zločin in kazen, zelo pomenljiv pa je seveda tudi Marcelov priimek Marx.

Čeprav se je Kaurismäki tokrat prvič lotil aktualne in pereče tematike, ki še posebej pesti Francijo in Italijo (prvotno je želel posneti film o imigrantstvu v Italiji) je Kaurismäkijevo kinematografijo vedno odlikoval socialni čut za “malega” človeka, marljivega proletarca, za katerega se zdi, da je za veke vekov obtičal v socialističnih časih 80. let za železno zaveso; v času, v katerem je bore malo prostora za zahodni svet.

BILJANA PAVLOVIĆ