Aleksandrinke, zgodba o Primorski
Nagrado za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma je prejel celovečerni dokumentarec Aleksandrinke, katerega scenarij in režijo je prispeval Metod Pevec. Tudi festivalsko občinstvo je bilo ob spremljanju filma ganjeno.
PORTOROŽ> Zgodba o aleksandrinkah je zgodba primorske pokrajine in ljudi. Največkrat boleča, skoraj izključno govori o ženski emigraciji. Zaradi revščine in tudi fašistične asimilacije so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne ljudje množično zapuščali. Moški so odhajali v Argentino, dekleta in žene pa v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot varuške, gospodinje, dojilje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko imele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem.
Nastopajoči v dokumentarnem filmu Aleksandrinke: Mateja Arčon, Matilda Vidmar, Lidija Susič, Marija Pirnat, Sabina Šušmelj, Danilo Skomina, Marija Saksida, Magda Ibrahim, Vana Silič, Michel Perez, Michael Haag, Ellis Douek, Claudia Roden, Roger A. Barcilon, Izidor Birsa, Gilberto Civardi, Sonja Gabrijelčič, Vera Sulič, Silvester Furlani, Zlatko Romih, Peter Zom, Alojz Zom, Franc Lukežič, Savica Bonutti, Irene Cossutta, Franc Faganel, Nadia Farag Badawi, Pepca Taylor, Zdravka Peters, Charles Peters, Martina S. Arhar in igralca Primož Pirnat in Marjuta Slamič.
Metod Pevec je svoj celovečerni dokumentarni film gradil na dveh bregovih; na enem so bili otroci v Egiptu, ki so imeli dve “materi”. Pogosto so se bolj navezali na varuško, dojiljo, torej tisto, ki ni bila njihova biološka mama. Na drugem bregu pa poslušamo izjave otrok iz Vipavske doline, ki so ostali brez mame. Ni treba posebej poudarjati, da je odlično zgrajen film senzibilna izpoved, ki ne govori le o določenem zgodovinskem fenomenu, pač pa predvsem o materinstvu, o otroštvu, odnosu med moškim in žensko, med moškimi in ženskami, o domu in svetu.
Film so na Festivalu slovenskega filma predvajali v petek pred polno veliko dvorano portoroškega Avditorija, ki je bila ob gledanju filma ganjena. Zgodbe o aleksandrinkah, ki med našimi ljudmi tlijo že veliko več kot pol stoletja, počasi prihajajo na dan in vedno razburijo duhove in vžgejo emocije.
Režiser in scenarist Metod Pevec se je na sobotni novinarski konferenci festivala slovenskega filma poklonil in zahvalil Dorici Makuc, ki je pionirka raziskovanja aleksandrink, tega zanimivega fenomena ženske emigracije v Egipt. Pevec se je zahvalil vsem pričevalkam in pričevalcem, ki so nastopili v dokumentarnem filmu in delili z njim spomine in občutja. Spomnil se je tudi tistih, ki so medtem že umrli.
Povedal je, da je film nastajal tri leta in da je bil prav čas tisti, ki mu je omogočil, da je prišel do ljudi in z njimi navezal odnos zaupanja.
Pojasnil je, da je pogosto kar sam prevzel tudi vlogo kamermana in snemalca zvoka, saj mu je to omogočilo več intime pri približevanju sogovornikom.
KLAVDIJA FIGELJ