Aleksej Fedorčenko, režiser filma Tihe duše

IZOLA> Pokojno ženo slednjega in ljubico prvega zatem obredno sežgeta in njene ostanke izročita odrešujoči vodi. Film o človekovi smrtnosti in nesmrtnosti ljubezni bodo na festivalu Kino Otok predvajali nocoj ob 21. uri.

Režiser Aleksej Fedorčenko (1966), s katerim smo se pogovarjali ob prevajalski pomoči Jasne Čakarun, ljubi vodo. In Izola ga obdaruje z - dežjem.

> Začniva na začetku. Kakor je razumeti iz vašega življenjepisa, si niste že v otroštvu rekli: ko bom velik, bom režiser!

“Res je, med odraščanjem o kinematografiji nisem razmišljal. Obiskoval sem tehnično šolo, postal inženir in nekaj časa v tovarni delal na projektih vesoljskega inženiringa. Podelili so mi celo priznanje za zasluge na področju kozmonavtike. Pozneje sem deset let delal kot ekonomist v velikem uralskem filmskem studiu, bil namestnik direktorja.”

> In opazovali delo režiserjev?

“Ja, ogledal sem si veliko filmov. Naš studio je bil tudi mednarodno zelo uspešen. Po premisleku o svoji nadaljnji poti sem vpisal dvoletni tečaj iz pisanja scenarijev, se najprej preizkusil kot producent, v vlogo režiserja pa padel slučajno. Ko smo v našem studiu snemali neki film, je režiser v zadnjem trenutku odjavil sodelovanje, tako da sem vskočil jaz. Moj prvi dokumentarec David je bil zelo uspešen, obhodil je veliko festivalov, prejemal nagrade ... Nova vloga mi je bila všeč in nadaljeval sem, postal režiser.”

> Med pisanjem o vašem najnovejšem filmu Tihe duše se mnogi kritiki in novinarji sprašujejo, ali je pleme Merjanov, o čigar šegah in ritualih pripovedujete, kdaj resnično obstajalo?

“Je obstajalo, je! Bilo je veliko ljudstvo, živelo je ob finski meji, imelo svoj jezik in obstalo vse do ruske poselitve, ko se je začela asimilacija.”

> Kje ste prvič slišali zgodbo o njem?

“Povedal mi jo je Denis Osokin, filolog iz Kazana, mesta na Volgi. Dobro sva se ujela, zame je napisal že pet scenarijev in dogovarjava se že za šestega. Pri Tihih dušah se je podpisal s psevdonimom Ajst Sergejev.”

> Koliko so Tihe duše zgodba o Merjanih in koliko o vas?

“Tihe duše so moj portret sveta, v kakršnem bi bilo vredno živeti in umreti.”

> Ali naša družba smrt danes jemlje preresno ali prelahkotno?

(daljši premislek) “Smrt je resna reč. Je univerzalen pojav. O njej je treba snemati filme in zlasti o njej vsak dan razmišljati.”

> Bolj kakor o ljubezni?

“Bolj.”

> Zakaj?

“Ker te smrt enkrat gotovo doleti.”

> V Tihih dušah je marsikaj zamolčanega, neizgovorjenega ...

“Se strinjam.”

> Kako ste delali z igralci, koliko ste jim pojasnjevali predzgodbe posameznih likov?

“Ko sestavljam ekipo, vedno iščem take igralce, da skupaj sestavijo organsko celoto. In kakor drugod tudi v Tihih dušah nastopa mnogo naturščikov. Trem, ki igrajo glavne like, nisem dajal natančnejših navodil, raje sem jim prepustil, da vloge upodobijo, kakor jih sami začutijo. Zlasti je bila težavna vloga Tanje - ko je živa, jo mora igralka upodabljati, kakor da je malo mrtva, ko je mrtva, pa mora biti v njej še zmeraj nekaj življenja.”

> Neki kritik je prizor umivanja njenega trupla primerjal s Caravaggievo sliko.

“Tudi sam sem že slišal za to primerjavo, a ne gre za kakšno zavestno aluzijo. Zanimivo se mi zdi tudi, da v filmu vidimo tri umivanja Tanje: z vodko, z vodo in s kerozinom. Umivanje s tremi vodami.”

> Koliko pa je bila premišljena odločitev, da gledalcu zamolčite, zakaj je umrla?

“ Zakaj bi povedal? Ljudje umirajo, mar ne?”

> Dopuščate možnost, da je storila samomor?

“Ne. Kakor je rečeno v filmu: Merjani se ne ubijajo. Tanja je umrla, ker jo je eden ljubil preveč, drugi pa premalo.”

> S filmom ste uspešno gostovali tudi na beneškem festivalu. Ali zdaj doma laže snemate?

“Že ko sem šel v Benetke s prejšnjim filmom, se je to doma poznalo. In pozna se tudi zdaj. V Moskvi snemam nov film in res mi je lažje.”

> Film o čem snemate?

“Spet delam po Osokinovem scenariju. Osredotočil sem se na drugo, še živo pleme Mari iz republike Mari-El. Zgodba govori o štiriindvajsetih ženskah iz tega plemena. Bo v marijskem jeziku.”

> Se s takšnimi filmi upirate globalizaciji?

“Natanko tako. Se.”

> Za konec: ali se motim, ko domnevam, da doslej še nikoli niste slišali ne za Izolo ne za Kino Otok?

“Ne motite se. Bil sem že na festivalu znanstvenofantastičnega filma v Trstu in se le peljal skozi Ljubljano. Zdaj zaključujem snemanje v Moskvi, pa se mi je zahotelo iti malo na morje.”

> Se morje lahko kosa z reko ali jezerom?

“Se, seveda. Voda je vedno prekrasna.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Obredni sežig trupla v Tihih dušah/