Aleksij Kobal razstavlja v Hitovem paviljonu

NOVA GORICA > Aleksij Kobal je na odprtju razstave dejal, da je arhitekturo videl kot paravan, likovni kritik Andrej Medved pa je njegovo misel razvil naprej; pravi, da so videti kot paravan najbrž zato, ker naslikana arhitektura nima klasičnega mesa, temveč je nekakšna magnetska resonanca, kjer barvni opilki sevajo površino. Kobalove slike pojmuje kot vrtove časa, a zaprte vrtove, giardine chiuse, ki jih vidi v točki nič, v minevanju in v večnosti. “Gre za renesančno arhitekturo z romantičnim odsevom. A odsevom tiste romantike, ki je prisotna v vsaki dobri metafiziki. Gre za sanje, privide.”

Posebno poglavje v Kobalovih slikah predstavlja svetloba, ki osvetljuje arhitekture, a ne od zunaj, temveč od znotraj, iz vsebine navzven. “Ne, to ni narava v klasičnem 'nedeljskem' smislu (ki s posnemanjem največkrat pristane na meji kiča), temveč psihični pejsaž,” je sklenil Medved.

O prepovedanih mestih je Kobal že ob prvi predstavitvi dejal, da jih je naslikal zato, ker je želel upodobiti naše skrite želje, strahove, nočne more, skratka vse, kar imamo stlačenega v podzavesti. Osamljene stavbe zato ne odražajo zgolj pogleda v umetnikovo žrelo podzavesti, pač pa simbolizirajo tako samega človeka kakor družbo nasploh. “Slike sem poskušal ujeti v drobnih ponavljanjih detajlov, v natančno izrisanih fasadah, ki se ponavljajo v fraktalni nedogled in izginjajo v nejasnih horizontih. Pejsaži in mestne vedute, ki jih videvamo vsak dan, v resnici skrivajo nekaj drugega; vanje nevede projiciramo lasten skriti pogled. Skriti svet, upodobljen v mojih slikah, tako poskuša biti resničen zgolj po naših občutjih časa in prostora.”

Prepovedano mesto je prepovedan paradiž. Sami si ga prepovedujemo in si odtegujemo dostope do lastnih skritih resničnosti zato, da bi bila naša statusna vloga v družbi varnejša in uspešnejša, čeprav so naše skrite resničnosti bolj resnične od potrošniško zapacanih mestnih vedut, ki nas vsak dan opozarjajo. Tako vsaj meni Kobal.

KLAVDIJA FIGELJ