Aleš Mustar, edini prevajalec romunske književnosti v slovenski jezik

Za srečanje Aleša Mustarja in romunske literature je bilo odločilno leto 1993. “V tretjem letniku študija sem se odpravil na potovanje po Romuniji. Navdušen nad jezikom, ki je svojevrstna mešanica slovanskega in romanskega, sem se vrnil v Ljubljano. In malo po vrnitvi zagledal listič, ki je vabil k vpisu na lektorat za romunski jezik v Bukarešti, na tamkajšnji univerzi.” Vpisal se je in iz romunske književnosti v Bukarešti tudi doktoriral.

Pisali so med vrsticami

Sodobna romunska književnost ima po njegovem mnenju več specifik, prav gotovo pa jo je močno določil tudi politični kontekst. “Do leta 1990, torej pod Ceausescujevim režimom, je bila v Romuniji izjemno močna cenzura. Literati so se zaradi tega, da so lahko izrazili svoje ideje, morali zateči v intertekstualnost, govoriti so morali med vrsticami, kar je na neki način še povečalo njihovo iznajdljivost, ustvarjalnost ter seveda terjalo tudi oblilo talenta. V 90. letih, ko so zadihali svobodno, se je odprla tudi literatura. Zanimivo se mi zdi tudi to, da je bila romunska literatura vselej avantgardna; pred letom 1989 je pri njih obstajal črni trg knjig, a kljub temu da so bili resnično za železno zaveso, da skoraj niso mogli iz države, njihova literatura ni nikoli izgubila stika s svetom, še manj pa zamrla ali se zaprla in izgubila v svojem mikrokozmosu. Vselej je gledala naprej in bila vedno svetovna. Ne nazadnje imajo prav Romuni zadnjega nadrealista Gelluja Nauma, zadnjega romantika Mihaija Eminescuja.”

Romunija slovenskega bralca zanima

Prvo delo, ki ga Mustar prevedel iz romunščine, je po dveh desetletjih gluhote in praznine slovenskega bralca spet povezalo z romunsko književno ustvarjalnostjo. “Kontinuitete v prevajanju žal nimamo. V 60. In 70. letih je iz romunščine prevajala mladinska pisateljica in novinarka Katja Špur. V tem času sta bila slovenski in romunski književni prostor povezana, kar je tudi dokaj logično, saj sta si bili tedanja Romunija in Jugoslavija politično podobni in je iz tega vzgiba steklo veliko sodelovanj. Sredi 80. let je zanimanje slovenskih založb za romunsko književnost začelo usihati. Leta 2000 so mi pri Študentski založbi, v zbirki Beletrina, objavili prevod romana Hotel Evropa Dumitruja Tepeneaga.” Odziv je bil presenetljivo dober. “Pozornost so mu naklonili tako mediji kot tudi bralci. Od takrat naprej je sodobna romunska književnost v našem literarnem prostoru dokaj dobro zastopana, tako glede književnih kakor tudi revialnih objav. Po moji oceni sodobna romunska književnost zanima slovenske bralce, temu v prid govori tudi statistka izposoje v naših knjižnicah. Ob tem moramo upoštevati, da je bila še pred enajstimi leti za nas to velika neznanka, zdaj pa se postopoma spoznavamo, ne le v književnem smislu, marveč tudi drugače.”

In v tem desetletju je Aleš Mustar poskrbel kar za nekaj srečanj z romunskimi avtorji, posveča pa se zlasti sodobni romunski književni ustvarjalnosti, saj se mu “krpanje lukenj za nazaj” ne zdi smiselno. “Bolj smotrno se mi zdi, če skrbim, da naši bralci čim bolj hitro pridejo do aktualnih romunskih pisav.”

Ure in ure z Nostalgijo

Priznava, da je bilo srečanje s Cartarescujevo literaturo zanj v mnogih pogledih posebno: “Je vsekakor velika zvezda romunske književnosti, pa tudi izjemno karizmatična osebnost. Z njegovo pisavo sem se srečal že hitro po tistem, ko sem prišel v Romunijo, in takrat sem ga tudi osebno spoznal. Občudujem ga tudi kot izvrstnega pesnika, ki je prenovil romunsko poezijo, naredil preskok v narativnost.” Prevajanje Nostalgije je bilo najzahtevnejši prevajalski zalogaj doslej. “Ob tem romanu sem presedel ure in ure. Preden sem ga začel prevajati, sem ga prebral petkrat, sam proces prevajanja pa je trajal pol leta, od tega mesec in pol v popolni izolaciji. Gre resnično za vrhunsko postmodernistično literaturo, za poslastico, ki je zahtevna tako v jezikovnem kot tudi v vsebinskem in stilističnem smislu.”

Prevajalčevo dvojno življenje

Mustar se ob pripombi, da živi kot prevajalec dvojno življenje, zasmeji in doda, da je svojo dvojnost ubesedil v pesniški zbirki (U)sodno tolmačenje. V stik z romunščino namreč ne stopa zgolj kot prevajalec književnosti, marveč tudi kot sodni tolmač: “Če bi lahko izbiral, bi se posvečal zgolj književnosti, a realnost je pač taka, da je sodno tolmačenje moj kruh, prevajanje literature pa zgolj žepnina.” Tako ves čas živi v dveh romunskih jezikovnih realnostih: rigidni, nekoliko arhaični in togi pravniški govorici ter jeziku, pregnetenem z ustvarjalnostjo. “Pravniški jezik, še zlasti gre tu za postopkovno pravo, je z literarnega stališča izjemno grd. Ima ogromno tujk, arhaizmov, torej besed, ki jih danes v pogovornem jeziku sploh ne najdemo več. Zakoniki so večinoma pač stari, ne stopajo v korak s sodobnim jezikom. Vsekakor pa gre tudi pri tem delu mojega ukvarjanja z romunščino za veliko odgovornost, saj mora biti jezik izjemno točen. Za odločitev sodišča je namreč vselej pomembna prav vsaka beseda oziroma njen pomen. In z napačnim prevajanjem, četudi le za nianso, lahko povzročiš tragedijo. To je pač obrt, in trudim se, da bi bil v tem pogledu čim boljši obrtnik. Tu ni prostora za lasten izraz. In imam srečo, da ga lahko izživim, ko sedem k prevajanju proze ali poezije.”

Ko prevaja literaturo, ne vzpostavlja distance, marveč se trudi zlesti avtorju pod kožo. “Sam prevajanje literature dojemam kot popolno poistovetenje, zlitje z avtorjem. Dokler tega stika ne začutim, se prevajanja ne morem lotiti. Zame je to avtorsko delo, pri katerem se moraš dotakniti ne le stila pisanja, ki ga imaš na mizi, marveč duše tistega, ki je to napisal. Me pa izjemno moti, da danes v dnevnem časopisju ali na spletu ob predstavitvi prevedene knjige prevajalcev sploh ne navedejo.”

In ja, drži. Vedno znova se mu dogaja, da se mora potem, ko prevod odda, nekaj časa poslavljati od avtorja. “Še nekaj časa ga nosim s sabo. In potem traja, da se 'dekontaminiram'. V tem času svojo poezijo odložim. Ne morem je pisati, dokler se ne otresem vpliva drugega.”

MAKSIMILJANA IPAVEC