Ali čutite hlapca v sebi?

NOVA GORICA>Hlapci so tudi okroglo stoletje po nastanku presunljivo živa igra, ki bi jo nasilno aktualiziranje prejkone pohabilo. In ob tokratni uprizoritvi se je tudi režiser Miha Golob - minulo pomlad je Cankarjeva besedila povezal že v predstavo tržaškega gledališča Iv@n Cankar (Poln profil) - odločil za kar strogo zvestobo pisatelju. Z zvestobo je šel, zanimivo, celo dlje, kakor smo vajeni: predstava, ki vseskozi ohranja izvirni in za današnji čas že arhaični jezik, se ne začne s prvo stranjo dramskega besedila, marveč kar z naslovom, gromkim vzklikom “Hlapci”, in uvodnim motom, izposojenim pri Shakespearovem Hamletu, češ da je umetnikov namen bil, je in ostane nastavljanje pravičnega ogledala človeku in družbi.

Predstava na pot krene zlagoma, s prizorom okamenelega druženja za dolgim omizjem, skoraj svetopisemsko zadnjo večerjo brez večerje, z nemim čemenjem učiteljev in učiteljic, župnika, župana, zdravnika, utrujenih, otopelih, nedejavnih lutk, ki se v življenje prižigajo le, ko se tako odloči usoda. Ali Cankar? Ali režiser?

Zbrani možje in žene, odeti v zgodovinsko veristična oblačila (kostumografinja je Nina Holc), domala vsi sami liberalci, naprednjaki od glave do peta, na izid volitev čakajo v prostrani sobani (scenografinja je Petra Veber), nekakšnem križancu sedeža krajevne skupnosti in hleva, dodobra nastlanega s slamo. Cela štala, že spočetka!

Zatem pa se predstava kar noče razrasti, razpočiti. Volitve družbo seveda postavijo na glavo, dotlejšnji naprednjaki po prvotnem šoku urno poklekajo in tekmujejo v priprošnjah pri Bogu in zlasti novi oblasti. Konvertitov je brez konca in kraja, novega duha časa najlepše uteleša gostujoči igralec Aljoša Ternovšek kot polizani, podlasičji Komar, ki se urno začne dobrikati dotlej zasmehovanemu “mežnarju, mevži in črnomašniku” Hvastji - tega s čvrstim prepletom trpne človeškosti in neusmiljene pravičnosti odigra Bine Matoh. Njuna srečavanja so med močnejšimi trenutki tokratnih Hlapcev, v spominu pa bo ostala tudi milina v dialogu Matohovega Hvastje in učiteljice Lojzke (Marjuta Slamič) ob izteku igre.

Osrednjo vlogo Jermana mladi Kristjan Guček razpne med nekoliko preveč krčevit in kričeč revolucionarni zanos ter nesamozavestno omahljivost, celo intelektualno odmaknjenost, proti koncu, ob umiranju njegove matere in po sesutju humanistične namere, da bi izboljšal ljudstvo, pa učitelju prida še nekaj panične tesnobnosti. Precej hladno in odrezavo njegovega protiigralca župnika odigra Miha Nemec - osrednji spopad Hlapcev se torej vrši znotraj mlajše generacije -, ki bi z manj togosti in z več topline najbrž ustvaril učinkovitejšo vlogo. Hlapci so namreč vselej dobri, kolikor so njihovi liki odigrani z razumevanjem, celo sočutjem.

Ritmu predstave škoduje še potisnjenost dogajanja pregloboko v oder. Bolj razgibana režija bi bila dobrodošla. Nekatere ključne misli so izgovorjene premalo opazno, površno, mimogrede: dobro je, če župnik poraženemu Jermanu ob slovesu jasno in razločno prizna, da bi na njegovem mestu enako postopal tudi on, “nevredni služabnik božji” - tako pomembnega sporočila ne gre poslati nekam v globino odra, komaj slišno. Pa tudi Kalandrova (Branko Ličen) preteča izjava “Jaz sem Kalander, kovač; kdo bi rad še kaj vedel?” tokrat obvisi nekako v zraku, brez prave povezave z dogajanjem na odru, kjer tokrat ne vidimo razjarjene drhali, marveč zgolj silhuete z brezčutnimi belimi maskami. Prešibko sta prikazana umiranje Jermanove matere (Mira Lampe Vujičić) in pa njegovo razmišljanje o samomoru, ki ga v besedilu nazorno podkrepi učiteljev tokrat nenavzoči revolver. Postavlja se še vprašanje, ali predstava z nenehno prisotnostjo igralcev na odru, tudi tistih, ki ne nastopajo, več pridobi ali izgubi.

Uprizoritev Hlapcev, pri kateri sodelujejo še igralci Radoš Bolčina, Helena Peršuh, Teja Glažar, Milan Vodopivec, Tomislav Tomšič, Jože Hrovat, Vesna Vončina in Nevenka Vrančič, dramaturga Ana Kržišnik in Krištof Dovjak, skladatelj Vasko Atanasovski, oblikovalec svetlobe Samo Oblokar in drugi, bi bila lahko učinkovitejša, sploh ker se je, kakor rečeno, vnovič lepo ujela z našim časom. Pa še to: edina knjiga, ki v Hlapcih po volilni zmagi konservativcev preživi knjižnično čistko, je Tomaža Kempčana Hoja za Kristom. No, kdo ugane, katera knjiga je bila ponatisnjena letos, pred nekaj tedni?

ANDRAŽ GOMBAČ