Ali si res upate izgovoriti njegovo ime?

Besedilo v zgodovinskem gledališkem izročilu velja za uročeno, saj krožijo številne zgodbice o nesrečah, ki naj bi doletele tiste, ki so se s to tragedijo ukvarjali. Ker pa je igra le preveč zanimiva, da bi se ji izogibali, se je spletel niz pravil, ki naj bi jih bilo treba spoštovati.

Pozor, besedilo je uročeno!

“Razen v skrajni sili se je treba izogibati imenu: v ta namen uporabljamo nadomestna imena, na primer škotska igra, tista igra /.../. Če pa se slučajno zgodi, da se ime izreče, obstaja vrsta obredov, ki prekinejo urok. Če po naključju izrečete Mac..., no, tisto ime, nekje za odrom, recimo v garderobi, morate: zapustiti garderobo, se trikrat zavrteti v smeri urinega kazalca, reči kakšno krepko, potrkati na vrata že omenjene garderobe in počakati, da vas povabijo naprej. Če vas ne, morate zapustiti gledališče.”

“Zame je to zgodba o ljubezni dveh, ki se ljubita in sta srečna, pa ju njuna sla, da bi se še bolj ljubila in bila še bolj srečna, uniči. Zdi se, da sta politika in oblast samo sredstvi za okrepitev ljubezni in ne obratno.”

Janusz Kica

režiser

Tako je zapisala Barbara Skubic (za gledališki list Drame SNG Ljubljana leta 1997) in obenem opozorila, da se vraže in pravila, kako se izogniti nesrečam, na Slovenskem pravzaprav niti niso posebej zakoreninile.

Tretji prevod v slovenščino

Macbeth je bil na slovenskih odrih prvič uprizorjen leta 1926 v prevodu Otona Župančiča in režiji Osipa Šesta v Drami SNG Ljubljana, nato ga je leta 1957 Andrej Hieng režiral v SLG Celje, vse naslednje dramske postavitve pa so bile v ljubljanski Drami, kjer so ga režirali še Žarko Petan leta 1970, Janez Pipan, ki je Macbetha uprizoril v prevodu Milana Jesiha (1997, koprodukcija s Cankarjevim domom) ter Igor Pison, ki se je leta 2016 vrnil k Župančičevemu prevodu. Oba prevoda sta dostopna v knjižnih izdajah, tokratni pa je natisnjen v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi.

“Največja specifika drame je, da je najbolj skopa, ker je vanjo vpisano tudi pričakovanje tega, kar se bo zgodilo na odru.”

Srečko Fišer

prevajalec

Tragedija domišljije

Krvavi Macbeth velja za zloglasno dramsko figuro, s katero pa se gledalci lažje identificirajo kot z drugimi Shakespearovimi negativci. Ti se zdijo manj človeški, saj jih ne razjedajo dvomi, strahovi in občutki krivde. Harold Bloom je v svoji znameniti obsežni študiji o Shakespearu, z naslovom Izum človeškega (1998), poudaril tudi, da “gre pri Macbethu za poosebljenje Shakespearove domišljije v renesančnem pomenu besede (ki se razlikuje od današnjega), zmožnosti, ki se je je Shakespeare bal, mi pa bi se ob branju ali ogledu Macbetha nad njo morali zgroziti - konec koncev drama temelji na grozljivosti domišljijskih podob. Domišljija je imela v Shakespearovem času dvoumen pomen, označevala je tako pesniško strast, nekakšen nadomestek za božanski navdih, kot tudi razpoko v stvarnosti, skorajda kazen za premik svetega v posvetno.”

“Macbeth je drama noči, Škotska pa v njej prej predstavlja mitološko severno deželo kot resnično državno tvorbo, iz katere je izhajal Shakespearov podpornik na prestolu. Kralj Jakob I. je nemara res vplival na nekatere poudarke drame, gotovo pa ne na najpomembnejšega - občutek, da je noč zavladala nad dnevom. Najznačilnejši element dramskega dogajanja v Macbethu so umori - žrtve niso le kralj Duncan, Banquo ter Lady Macduff in njeni otroci. Dogajanje nam da jasno vedeti, da Macbethoma vsaka oseba v drami pomeni potencialno tarčo. Če se je v Titu Androniku Shakespeare nemara posmehoval grozotam, ki so jih na oder postavljali drugi dramatiki, je bil pri obravnavi morilskih nagnjenj v Macbethu mnogo subtilnejši. Ne gre toliko za to, da bi bil vsakdo izmed gledalcev potencialna žrtev. Macbeth gledalcem sporoča nekaj mnogo manj prijetnega, namreč da se v vsakem izmed njih skriva mali Macbeth, ki bi se ga dalo prepričati, naj še sam poskrbi za umor ali dva.” Oba odlomka sta iz tehtnega Bloomovega eseja o Macbethu, ki ga povzema gledališki list SNG Nova Gorica.

Za enim jutri drugi, tretji, stoti jutri

se drobencljavo plazi v dan današnji,

dokler ni spisan časa zadnji zlog;

in naši včeraj so dajali norcem luč

na poti v prašno smrt. Ugasni, kratka sveča!

Življenje je samo begotna senca, slab igralec,

ki se na odru petelini: drgne deske svojo uro

in že nihče več ne ve zanj. Zgodba,

ki jo pripoveduje bebec, en sam vrišč in bes,

pomeni pa ne nič.

Odlomek iz novega prevoda Macbetha Srečka Fišerja

Režiser Janusz Kica, intuitivni mag in čudeči se otrok

Shakespearovo mojstrovino je režiral Janusz Kica, ki je doslej v novogoriškem gledališču ustvaril že več izjemno domišljenih in odmevnih uprizoritev. Čeprav je po rodu Poljak, je s praktičnim delom v gledališču začel v Nemčiji, kamor se je preselil po študiju teatrologije v Krakovu. Najprej je asistiral različnim režiserjem, med njimi tudi Andrzeju Wajdi, nato pa začel samostojno ustvarjati. V začetku devetdesetih je postal redni gost tudi v različnih avstrijskih, hrvaških in slovenskih gledališčih. Prejel je številne nagrade, med njimi tudi dve prestižni za novogoriški uprizoritvi, leta 2003 Borštnikovo za režijo Shakespearove igre Sen kresne noči in leta 2005 za najboljšo predstavo v celoti za uprizoritev Fišerjevega besedila Medtem.

Ko mu je bila podeljena nagrada Prešernovega sklada leta 2016, je bila v obrazložitvi med drugim podana kratka, a hkrati zelo bogata portretna oznaka: “Janusz Kica je natančni gledališki raziskovalec in filozofski dvomljivec, muzikalični matematik in intuitivni mag, vrhunski profesionalec in strastni ljubitelj, zavezan je visokim etičnim normam in hkrati njihov preizpraševalec, rudar v iskanju skritega pomena besedila in zagovornik kipeče energije, je estetski arhitekt in čudeči se otrok.”

Zakaj Macbeth?

Janusz Kica je svojo odločitev za režijo Macbetha pojasnil v pogovoru z Ano Perne za gledališki list: “Ko je v Novo Gorico prišel novi umetniški vodja Marko Bratuš, je izrazil voljo, željo, interes, da spusti v hišo dinozavra, ki je tu že delal. Iskanje ustreznega dramskega naslova sem skušal prilagoditi novogoriškemu ansamblu. Ne iz pedagoškega nagnjenja, ampak spričo časa, v katerem živimo, sem pomislil, da bi bilo prav, da se pomlajeni ansambel sooči s težkim komadom, Shakespearom.”

Glede na to, da je nazadnje tu uprizoril Giraudouxovo Ondino, v kateri je naslovno vlogo odigrala Arna Hadžialjević, vanjo zaljubljeni vitez pa je bil Nejc Cijan Garlatti, je bilo nadaljevanje uspešnega sodelovanja pričakovano. “Seveda sem iskal igro za Arno in Nejca, torej mlada igralca, čeprav Macbetha in njegovo ženo ponavadi igrajo igralci srednje generacije. Navadno se ta par razume kot dva, ki naj bi v zrelih letih mogoče imela še zadnjo prilož-nost, da dosežeta nekaj več v življenju. Če pa sta Macbeth in Lady Macbeth še mlada, je treba iskati drugo motivacijo, drug razlog za njuna dejanja. Pri Shakespearu dejansko ta ostaja v senci - kot da to ni njegova tema. Vprašal sem se torej, kaj, če bi šlo za mlada človeka, ki si prizadevata za nekaj, česar jima ni treba. Zame je to zgodba o ljubezni dveh, ki se ljubita in sta srečna, pa ju njuna sla, da bi se še bolj ljubila in bila še bolj srečna, uniči. Zdi se, da sta politika in oblast samo sredstvi za okrepitev ljubezni in ne obratno.”

Janusza Kico v gledališču zanima predvsem vprašanje resnice, manj pa prikrojevanje klasičnih besedil sodobnim družbeno angažiranim poudarkom. Zato mu pri tokratni uprizoritvi ni bilo do tega, da “bi s tragedijo Macbeth ljudem 21. stoletja pojasnjeval, kako deluje tiranija /.../. Nič lažjega sicer, kot postaviti na oder osebe v SS plaščih, a s tem bi se oddaljili od bistvenega. Dvomim pa tudi, da bi morali rekonstruirati, kaj se je dogajalo na Škotskem v enajstem stoletju. Zanima me stavek, ki bi ga Shakespeare izgovoril danes, z našim poznavanjem tega, kar se dogaja okoli nas. To ne pomeni, da mora priti na oder nekdo s telefonom ali Trumpovo frizuro.” Ključni vprašanji, ki sta se mu porajali ob režiranju Macbetha, sta: “Kaj pomeni danes zlo, kaj pomeni za mladega človeka bivati v svetu, kjer smo vsi izpostavljeni imperativom: povzpeti se, uveljaviti ... in dvomom, kako to doseči.”

Vprašanje zla, v dejanjih, a tudi v mislih, je vznemirljivo in se dotika vsakogar izmed nas. “Poljski filozof Leszek Kolakowski pravi, da zlo obstaja v vsakem od nas. A biti človek pomeni krotiti zlo, ki je človeku imanentno.” Macbeth je paradoksalna figura, “človek zgrešenih ambicij, slabič; ali pa človek, ki misli in bi pravzaprav moral pisati”.

Fišer in Shakespeare

V pogovoru je poudaril tudi, “kako izjemno dragoceno je, da je avtor prevoda neposredno prisoten, da se lahko udeležuje vaj in lahko z njim primerjamo prevod z izvirnikom. Shakespearovski jezik ne obstaja več, je starinski, anahronističen. Ko režiram besedila, prevedena iz tujih literatur, me vedno zanimajo različni prevodi. Vendar tokrat nisem pretiraval, čeprav obstaja veliko poljskih in nemških prevodov Macbetha. Vsaka generacija skuša izostriti svoj pogled in prevod je vedno vprašanje interpretacije. Različni ljudje v različnih časovnih oziroma kulturnih kontekstih Shakespeara različno prevajajo, posebej me zanimajo sporna mesta, ki jih je pri njem veliko in o katerih je napisanih tudi neverjetno veliko razlag. Srečko Fišer se precej drži izvirnika, kar nam ne olajšuje naloge, saj je Shakespeare Macbetha izpisal zelo eliptično. Zato ga je velikokrat težko razumeti. Poleg tega pa tudi ne vemo več, na primer, kaj pomeni fevdalizem, ki je v tej igri temelj družbenega reda.”

Srečko Fišer, ki že skoraj štiri desetletja sooblikuje podobo novogoriškega gledališča kot lektor, prevajalec številnih dramskih besedil in dramatik (bil pa je tudi umetniški vodja gledališča), prevaja tudi prozo in poezijo. Tako je poleg petih Shakespearovih dram, Tit Andronik, Hamlet, Timon Atenski, Romeo in Julija ter Macbeth, prevedel tudi njegove Sonete. Njegovo vrhunsko prevajalsko in dramsko ustvarjanje je bilo večkrat nagrajeno.

“Velikokrat slišimo, da se ne sme prevajati dobesedno. Ampak najboljši prevod je dobesedni prevod. Vprašanje samo, koliko je izvedljiv. Vsaka zvrst ima svoje zakonitosti, toda temeljna načela so povsod ista. Največja specifika drame je, da je najbolj skopa, ker je vanjo vpisano tudi pričakovanje tega, kar se bo zgodilo na odru,” pravi Srečko Fišer.

Že danes Pogovor v sredo

O tem, kako se kot prevajalec sooča z velikim bardom, boste lahko več izvedeli nocoj ob 19. uri v baru Klub PDG v stavbi SNG Nova Gorica, kjer bo Srečko Fišer gost tretjega večera v ciklu Pogovori v sredo. Novogoriško gledališče je srečanja z ustvarjalci premiernih uprizoritev vpeljalo z željo, da gledalcem približa različne umetniške pristope in procese. Z gostom se bo pogovarjala asistentka režiserja Maša Pelko, študentka režije na ljubljanski AGRFT in dramatičarka, ki je med drugim dobitnica nagrade za mlado dramatičarko za dramsko besedilo Kraljevi otroci.

MMR

Arna Hadžialjević in Nejc Cijan Garlatti sta neukrotljiva zakonca Macbeth. Peter Uhan