Alja odšteva, skrij se!
Jutri bodo v Pilonovi galeriji odprli razstavo, ki sta jo pripravili ajdovska kustosinja Maja Marinkovska in ljubljanska umetnica Alja Piry, diplomantka oddelka za slikarstvo Univerze na Dunaju. Skupaj sta se znašli v izštevanki.
> Kako sta se našli? Je Maja Marinkovska povabila Aljo Piry ali si je Alja Piry želela razstavljati v Pilonovi galeriji?
Marinkovska: “Pravzaprav je Aljo kot mlado nadobudno umetnico izbrala direktorica Pilonove galerije Irene Mislej in naju potem povezala, ker sva si generacijsko blizu.”
Piry: “Potem ko sem predstavila svojo diplomsko nalogo, je Mislejeva z mano navezala stik in me vprašala, ali bi bila pripravljena nekaj narediti v Ajdovščini. Razmišljali sva o nečem, kar bi bilo povezano z naravo oziroma točkami v mestu, grajskim vrtom. Potem sva o tem začeli razmišljati z Majo.”
> Kako je potekal proces razvijanja ideje. Katere so bile oporne točke pri projektu, ki je več kot samo razstava?
Marinkovska: “Imeli sva malo časa, odločati sva se morali hitro. Meni osebno je bilo zanimivo to, da sem sodelovala v celotnem procesu nastajanja projekta, kar pri našem delu ni tako pogosto. Navadno kustosi dobimo slike, ki jih je treba obesiti in o njih nekaj napisati. Ukvarjamo se torej s končnim produktom. Z Aljo pa sva začeli iz nič, idejo je bilo treba šele razviti. Ker pa Alja živi na Dunaju, sva si zamisli izmenjevali z dopisovanjem.”
Piry: ”Oporne točke so bile narava, grajski vrt, galerija. Ves čas sem si želela delati nekaj zunaj galerije, čeprav se zavedam, da sem slikarka in da želim razstavljati tudi na klasičen način, v galeriji.”
> Kako ste potem prišli do Izštevanke, ki je tudi naslov razstave?
Piry: “Najprej so bile skrivalnice, kajti ideje so se pojavljale in potem skrivale. V nekem trenutku pa sem se odločila: Izštevanka bo. An ban - pet podgan, gre za izpostavljen ritem in tudi za povezovanje različnih točk v mestu.”
Marinkovska: “Gre za povezavo zvočne instalacije, ki se nahaja v bližnjem podhodu v grajski vrt, videa in slikarstva ter seveda občinstva, ki šele skupaj zafunkcionirajo. V podhodu imamo zvočno instalacijo, slišati je glasove ljudi, ki so nam zaupali, kako prideš do njim ljubega ali skritega kotička v mestu ali okolici. Potem prideš v galerijo, kjer na videu Alja odšteva in ti se lahko tečeš skrit. Njene slike pa so prizori iz narave, vendar gre za bližnje kadre, kot jih vidiš, če se skriješ za grm ali za drevo. Vse skupaj je torej povezano.”
Piry: “Pri svojem delu se velikokrat igram tako, da resnično kaj skrijem za sliko ali s sliko skrijem nekaj, kar je na steni.”
> So slike nastale prav za to razstavo?
Piry: “Večina. Formati so prilagojeni proporcem prostora, vsebinsko gre za nekatere točno določene dele Ajdovščine, čeprav so težko prepoznavni. Slikarstvo ima to moč, da je lahko tudi negotovo.”
> Za bienale mladih umetnikov, ki bo oktobra v Solunu, vas, Anja Piry, niso izbrali zaradi vaših slik, pač pa zaradi zvočnih instalacij.
Piry: “Ja, tam bom pokazala nahrbtnik, v katerega sem skrila intervjuje z ljudmi, ki me opogumljajo v trenutku, ko sem zaključila univerzo in se podala na umetniško pot. Ampak to se ne bi zgodilo, če ne bi prej slikala krajin in se ukvarjala s temi problemi, kako naprej. Nahrbtnik je samo asociacija.”
> Kaj vam, Maja Marinkovska, pomeni prodiranje iz galerije v javni prostor?
Marinkovska: “Glede tega sem bolj tradicionalna, menim, da je treba ohraniti vez z galerijskim prostorom. Všeč mi je vonj po barvi in svinčniku. Sem tudi za nove tehnologije, a ne kot spektakel, temveč v primernem sorazmerju. ”
> Kaj pa je vam, Alja Piry, kot umetnici dala dunajska univerza?
Piry: “Precej svobodno je potekal ta študij v nasprotju z ljubljansko akademijo; moj razred je bil nekoliko bolj marketinško naravnan. Bolj kot dunajska univerza mi je sled pustila izmenjava na Nizozemskem v Utrechtu, kjer je prevladovala miselnost, da umetnost uporabljamo kot sredstvo za nekaj; da si z umetnostjo odgovarjamo na vprašanja, ki si jih zastavljamo.”
Marinkovska: “Če smem dodati, to se vidi v njenem diplomskem delu, kjer je slika predmet in se uporablja v vse druge namene, samo kot klasična nedotakljiva slika ne. Moraš jo preskočiti, drugič spet je slika v vlogi drsnih vrat, spet tretjič pada s stene na tla.”
KLAVDIJA FIGELJ
