Ambient iz leta 1927

Kultura
, posodobljeno:

Tržaški konstruktivistični ambient (1927) sodi med najpomembnejše slovenske umetniške dosežke 20. stoletja, bil naj bi tudi ena najlepših evropskih umetnin, pa le malokdo ve, kaj sploh to je.

Rekonstrukcija Tržaškega konstruktivističnega ambienta, kot sta jo opravila Dragan Živadinov in Miha Turšič.
Rekonstrukcija Tržaškega konstruktivističnega ambienta, kot sta jo opravila Dragan Živadinov in Miha Turšič. Matija Pavlovec

> LJUBLJANA, TRST> Odslej bo drugače, saj bo rekonstrukcija Tržaškega konstruktivističnega ambienta na ogled v stalni nacionalni zbirki 20. stoletja Moderne galerije; odslej bo tudi formalno postala ključni del umetnostne zgodovine in kolektivnega zgodovinskega spomina.

Leta 1927 so štirje mladeniči Avgust Černigoj, Edvard Stepančič, Giorgio Carmelich in Josip Vlah, stari od 21 do 29 let, v okviru velike razstave tržaških umetnikov, zgradili “ambient” in vanj naselili barvne objekte, na vrvice obesili mobile, pod strop suprematistični beli kvadrat. Dejanje je bilo v siceršnjem tržaškem likovnem okolju izjemno progresivno, v evropskem kontekstu pa so bile levitacijske konstrukcije, ki jih je prispeval Edvard Stepančič, poleg skulptur Antoina Pevsnerja in Laszla Moholy - Nagyja prve levitacijske abstraktne konstrukcije sploh.

Tržaški konstruktivistični ambient je bil na ogled v sklopu velike razstave tržaških umetnikov oziroma Tržaškega umetniškega sindikata ter Umetniškega krožka, odprta je bila jeseni 1927 v paviljonu Ljudskega vrta v Trstu.

“Prvič so poskusili, da predmetov niso razstavili, temveč so jih pustili viseti na nitkah s stropa. S tem so predmeti izgubili svojo zemeljsko težo in s tem se je zvišal duševni moment.” (Willi Nuermberg, 1927)

Predavanja v Trstu

Dr. Peter Krečič, umetnostni zgodovinar, je o pričujoči razstavi v Ljudskem vrtu na predavanju v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu povedal, da je šlo za suho umetnost italijanske province in močno avantgardno slovensko umetnost; izstopala sta Veno Pilon in France Gorše, vrhunec pa da je zagotovo pomenil prav Tržaški konstruktivistični ambient, ki je bil ločen od ostalih. Prav ambient, ki je bil zavestno zgrajen, imel notranjo arhitekturo, v katero so naselili mobile, naj bi po Krečičevem mnenju predstavljal tisto novost, izvirnost, zaradi katere je to eden najpomembnejših slovenskih umetniških dosežkov 20. stoletja.

Spomnimo naj, da je bil Trst vrelišče konstruktivističnega gibanja ter sploh slovenske zgodovinske avantgarde v njeni sklepni fazi ali, kot je dejala ravnateljica tržaškega muzeja Revoltella Maria Masau Dan, tržaški konstruktivizem je v času močnih političnih napetosti po vojni vračal mestu tisti mednarodni karakter, ki ga je zaznamoval vse od njegovega nastanka.

Predavanj v Trstu, ki jih je lani pripravilo slovensko ministrstvo za kulturo, se je udeležil tudi literarni zgodovinar dr.Janez Vrečko, ki je dejal, “da dogodek iz leta 1927 pomeni sintezo vsega, kar se je dogajalo na Slovenskem na področju avantgarde od leta 1915 naprej, ko se avantgardno gibanje začne z Antonom Podbevškom. Hkrati ta dogodek pomeni sintezo vseh prizadevanj, ki zadevajo evropsko avantgardo, zlasti njen konstruktivistični del.”

Režiser Dragan Živadinov, ki je zaslužen, da je slovenska zgodovinska avantgarda dobila svoje mesto na piedestalu zgodovine ter je ambient skupaj z Miho Turšičem tudi rekonstruiral, je v levitacijskih konstrukcijah videl napoved možnosti postgravitacijske umetnosti:“Tržaški konstruktivistični ambient je kompleksen seštevek in kongenialen povzetek skupinskega, univerzalnega uma pri premagovanju poslednje problematične planetarne sile - gravitacije.” Živadinov je levitacijsko konstrukcijoiz Tržaškega konstruktivističnega ambienta uporabil na generalki za predstave Biomehanika Noordung avgusta 1999 ter jo s kozmonavtskim letalom prenesel v stratosfero, da je zares lebdela.

Novosti postavitve

Nova stalna postavitev nacionalne zbirke Moderne galerije, ki je odslej na ogled v prenovljenih prostorih osrednje slovenske galerije za moderno umetnost 20. stoletja - poleg že stare zasedbe umetnin od impresionizma do novega kolektivizma - prinaša kar nekaj novosti. Novo je poglavje slovenske zgodovinske avantgarde dvajsetih let, ki poleg rekonstrukcije Tržaškega konstruktivističnega ambienta vključuje tudi gledališče, glasbo, oblikovanje, likovno umetnost, od Podbevška in njegovega manifesta do Kogoja, Černigoja in revije Tank, ponazorili pa so tudi jugoslovanski in evropski kontekst. Nova je partizanska umetnost, ki jo je pripravil dr. Mikavž Komelj, retroavantgarda in fotografije, med katerimi so tudi Pilonove. Ob razstavi, ki jo je oblikoval Novi kolektivizem, bo izšel tudi vodnik z vsemi informacijami. KLAVDIJA FIGELJ