Amsterdamu je dal glasbo

BEOGRAD > “Zjutraj je umrl moj brat, Miša,” je včeraj na spletni strani skupine zapisal pevec Bora Đorđevič. “Do poslednjega diha se je boril kot lev. 42 let sva igrala skupaj in ne morem si predstavljati, da ga ni več. 42 let se nisva nikoli grdo pogledala, kaj šele skregala. Ne morem si predstavljati koncerta brez njega. Dogovorila sva se, da bova umrla na odru, ampak on je pohitel. Hvala ti, brat, za vse.”

Pred leti se je pevec v intervjuju za naš časopis spomnil, kako je Mišo Aleksića (1953-2020) spoznal kot člana skupine SOS, ki je živela od nastopov po vaseh v Banatu. “Bendu je šlo dobro, poizkusil se je tudi v avtorskem delu, ki pa mu ni šlo od rok,” je pripovedoval Đorđević, ki se je v mladih letih prenasitil akustične glasbe. “Čas je bil za vrnitev k rokenrolu. Ker je bila skupina SOS dogovorjena za snemanje albuma, me je Miša povabil, da prepevam njihove pesmi. Album ni bil nikoli objavljen in posnetki so se izgubili. Jih iščejo, a jih najbrž ne bodo našli. Zanimivo bi jih bilo slišati. Besedila so bila njihova, a všeč mi je bila energija benda. Riblja čorba pa je rezultat dogovora, ki sva ga Miša in jaz 15. avgusta 1978 ob treh popoldne sklenila v beograjski restavraciji Šumatovac. Bobnar Vicko Milatović je bil opravičeno odsoten, saj je bil ravno na vojaških vajah.”

Bora Đorđevič in Miša Aleksić (foto: Andraž Gombač)

V bendu, ki je na dolgi poti le redko spremenil zasedbo, je Aleksić prispeval glasbo za več pesmi; njegove so Zvezda potkrovlja i suterena, Ostaću slobodan, Ja ratujem sam, Celu noć te sanjam, Lud sto posto in mnoge druge, seveda tudi Amsterdam, ena največjih uspešnic jugoslovanskega rocka.

Basist je spomine na uspehe in tudi padce benda zapisal in pred devetimi leti objavil v zajetni knjigi Uživo!: Autobiografija. Posvetil jo je ženi Jasmini, hčerki Mini in vsem “tistim, ki živijo za rokenrol”.

Dolgoživi bend, ki ga ni moglo ustaviti nič, je to jesen trčil ob novi virus. Basist je bil zadnje dni priklopljen na respirator. 

Andraž Gombač