Ana Frank in Urškini rdeči čevlji

KOPER > Četudi je govora o dnevniku, ki ga pozna večina prebivalcev zemeljske oble, se najnovejša produkcija koprskega gledališča zdi kot nekaj še ne videnega. Odrsko soočenje z radikalno samoto in rutino, ki prikriva praznino smisla Hitlerjevih protižidovskih zakonov, gledalcu ponudi edinstven vpogled v življenje Ane Frank in njene družine.

Dnevnik, kot osebni memoar, predstavlja literarno manifestacijo pisca. V zadnjem režijskem delu Renate Vidič lahko na odru vidimo tako Ano Frank kot njeno dnevniško različico. Že ob začetku predstave je pogled na Tino Gunzek in Tjašo Bucik (obe v vlogi Ane Frank), ki ne samo, da sta si na videz popolnoma enaki, temveč se tudi sinhrono premikata po odru, nekoliko hipnotičen. Hibrid dveh uprizoritvenih tehnik, ki ga servirata gledalcem, ne usahne vse do konca predstave. Povsem prepričljivo interpretirane pripovedi Tine Gunzek se vseskozi prepletajo s premišljenimi plesnimi gibi Tjaše Bucik, iz katerih veje osamljenost, zaskrbljenost in negotovost Frankovih.

Urška Klakočar Zupančič

predsednica državnega zbora

“Dnevnik Ane Frank predstavlja neznansko lepoto besede, napisano v strašnem času, ki mi je kot otroku dala ogromno”

Za preplet plesa in igre v tej dokumentarno-plesni pripovedi sta bila zadolžena režiserka Renata Vidič in koreograf Siniša Bukinac. Prav slednji je zaslužen, da se v tokratni različici Dnevnika Ane Frank lahko tudi od srca nasmejemo. Gibi, ki jih je izvabil iz plesalcev (Vito Colangelo, Patricija Crnkovič, Noemi Bak in Luka Ostrež), so osnovani na baletu in klasičnih tehnikah, zaznati pa gre močan preplet s sodobnoplesnimi tehnikami, denimo s Horton in Cunningham tehniko. Kombinacija vsega tega na trenutke deluje nekoliko “chaplinovsko” - v najboljšem možnem pomenu besede.

Med smrtjo in večnostjo

Kot se za plesno predstavo spodobi, je tudi tokrat scenografija popolnoma okrnjena. Le v levem kotu odra vidimo mizo, za katero Ana Frank piše svoj dnevnik, na zadnji odrski steni pa se izrisujejo pomenljive videoprojekcije Amarja Ferizovića, ki jim pritiče velika pohvala. Repetativnost le-teh v gledalcu krepi občutek tesnobe, ki so ga doživljali skrivajoči se judje. Luči, ki jih oblikuje Jaka Varmuž v kombinaciji s projekcijami to čustveno doživetje dvigneta na izrazito visoko raven intenzivnosti.

Vanja Korenč

vodja festivala Pri svetilniku

“Otroci, ki se soočajo s takimi ali drugačnimi stiskami, lahko skozi prizmo Dnevnika Ane Frank poiščejo svoje načine za rešitev teh problemov.”

Zelo pomembno vlogo v predstavi ima nedvomno glasba. Avtorsko delo Mirka Vuksanovića, ki je podkrepilo celotno predstavo, je vključevalo elemente klasične, jazzovske in celo avangardno-industrialne glasbe. “Wow” efekt gre zaznati prav ob prizorih, ki narekujejo strah, zlobo, smrt in razdejanje, ki so ga sejali nacisti - z odra takrat zadoni militantna industrialna glasba, ki ob Varmuževih lučeh in Ferizovićevih projekcijah gledalca za trenutek popelje na koncert retroavantgardnega kolektiva Laibach.

Zgodba se, kot vemo vsi, ne konča nič kaj blesteče. Ana in njen dnevniški “jaz” se odpravita v globino odra, se dotakneta stene in odideta vsaka v svojo smer ... ena v smrt, druga v večnost.

Prihaja gledališče za otroke

Dnevnik Ane Frank so prensinočnjim premierno uprizorili na otvoritvi otroškega gledališkega festivala Pri svetilniku. “Gre za prvo produkcijo gledališča za otroke Svetilnik, ki bo svoja vrata uradno odprl v mesecu oktobru,” pravi vodja festivala Vanja Korenč. “Sporočila, ki ga nosi ta predstava, ne smemo pozabiti. Moramo ga ohranjati in vseskozi ponavljati. Njen optimizem, ki ga ohranja v okoliščinah, v katerih se je znašla, je izrednega pomena. Otroci, ki se soočajo s takimi ali drugačnimi stiskami, lahko skozi prizmo Dnevnika Ane Frank poiščejo svoje načine za rešitev teh problemov,” še dodaja Korenč.

Ano v šole ... takoj!

Na samem dogodku pa se je mudila tudi predsednica državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič, ki že dalj časa opozarja na dejstvo, da Dnevnik Ane Frank ni (več) vključen v sklop obveznega ali priporočenega čtiva za osnovne in srednje šole.

Pred premiero je, obuta v svoje zloglasne rdeče čevlje, večkrat pozvala zavod in ministra za šolstvo naj delo nemudoma umesti nazaj na seznam priporočenega, če ne celo obveznega čtiva.

Kot pravi, umestitve zaenkrat še ni na spregled. “Dnevnik Ane Frank predstavlja neznansko lepoto besede, napisano v strašnem času, ki mi je kot otroku dala ogromno,” se spominja predsednica državnega zbora. “Nedopustno je, da otroci tega danes v šoli ne slišijo. Svet je še zmeraj v vojni. Še zmeraj se dogajajo tragedije. Prav je, da otroke izobražujemo tudi na takšen način,” dodaja.

Klakočar je publiki zagotovila, da se bo še naprej borila za to, da se Ana Frank vrne v šole. Zaupala nam je še, da je koprsko gledališče obiskala prvič. “Izjemno prijetno sem presenečena, sploh nad kvaliteto predstave in nad celotnim personalom,” pove Klakočar Zupančič. in obljubi, da se bo osebno zavzemala za to, da bo Gledališče Koper živelo naprej “tudi s pomočjo državnih sredstev.”