Angažma s solzo

KOPER> Svetovno znana šestčlanska zasedba Klezmatics je Koper poživila z, kakor pove že ime, modernim klezmerjem, otrokom tradicionalne glasbe vzhodnoevropskih Judov, ki je preporod doživela med izseljenci v ZDA. Oziroma je Koper skušala poživiti; trobentač Frank London je ugotavljal, da v 26 letih popotovanja po svetu najbrž še niso igrali na lepšem kraju od Carpaccievega trga, zmotilo ga je le, da je občinstvo z izjemo dveh plesalk vseskozi prikovano na stole: “Ne vem, ali je tukaj z zakonom prepovedan ples na mestnih trgih, a če imate tak zakon, bi ga nocoj morda veljalo prekršiti.” Ker so zbrani zgolj strmeli vanj, je z nasmeškom sklenil: “Ne, nočemo spodbujati takih dejanj. Je že v redu.”

Tovarišija se je v Kopru s pesmijo poklonila tako ribištvu in morju kakor šabatu, bližajoči se soboti, za Jude dnevu počitka. Večino prepevanja in stikov z javnostjo je prevzel hudomušni harmonikar, kitarist in klaviaturist Lorin Sklamberg, tu in tam pa je zapela še violinistka Lisa Gutkin. Njihove pesmi so povečini v jidišu, a v repertoar so jih uvrstili tudi nekaj z angleškim in zatorej občinstvu bolj razumljivim besedilom, denimo Gonna get through this world (Pretolkel se bom skozi ta svet) in Mermaid's Avenue (Avenija morske deklice), obe z njihovega najuspešnejšega, z grammyjem nagrajenega albuma (Čudežno kolo), na katerem je bend osvežil manj znana besedila pionirja levičarsko angažiranega folka Woodyja Guthrieja.

Z angažmajem je zaznamovano tudi delo Roberta Vecchionija, ki se je v soboto pred burjo in, kakor je sam dejal, v strahu pred dežjem, s spremljevalno zasedbo zatekel v Taverno. Tam pa ni bilo dovolj prostorna za vse, ki so ga želeli videti, zato so ga mnogi poslušali kar s Carpacciovega trga. “Življenje ni sestavljeno iz teme, temveč iz svetlobe. Mi moramo vedno videti barve. Barve prijateljev, bližnjih, ljubezni, ljubezenskih razočaranj, trpljenja ... To je bistvo vsega in nocoj govorimo o barvah. Te pa so nasprotje žalosti, nasprotje negacije našega bivanja,” je po uvodni, temačni rockovski Velasquez, posvečeni znanemu pomorščaku, občinstvo nagovoril kantavtor, in takoj požel spontano ploskanje, kakršnega je bilo med več kot dvema urama čustvenega nastopa veliko. Avtor besedil, ki jih je navdahnilo tako njegovo kakor življenje drugih - zlasti njemu ljubih Pessoe in Van Gogha -, je številnemu občinstvu predstavil prerez svojih 25 plošč. Skladbe pa je v slogu, ki ga pri nas najbolje poznamo s koncertov Đorđeja Balaševića, večkrat obogatil s šaljivim in pogosto ironičnim pripovedovanjem. Tako je, denimo, s skladbo I colori del buio (Barve teme), ki jo je navdahnila smrt dolgoletnega pasjega prijatelja, do solz ganil poslušalce in sebe, pred znano uspešnico Voglio una donna (Želim si žensko), pa je občinstvo skoraj do solz nasmejal z nizanjem paradoksov stremljenja k zdravemu življenju, ob čemer je dolgoletni profesor latinščine med salvami smeha zatrdil, da za “bifidus acti regularis” še ni slišal. Glasbenik, ki je k nam prišel “da bi skupaj delili čustva”, jih je mnoga izzval tudi s skladbami Vincent (napisana iz perspektive Van Goghovega prijatelja in slikarja Paula Gauguina), Figlia (Hčerka), z akustično izvedbo Lettere d' amore (Ljubezenska pisma), Stranamore (Čudnaljubezen), in z lansko zmagovalko sanremskega festivala, družbenokritično Chiamami ancora amore (Še me imenuj ljubezen), ki jo je občinstvo nagradilo s stoječimi ovacijami. Koncert je v dodatku sklenil z največjima uspešnicama, ganljivo Luci a San Siro, med katero si je znova moral tudi sam obrisati nekaj solz, in večno poskočno budnico Samarcanda.

Cenjeni pisatelj, ki zmore v šali izustiti tudi kako sočno kletvico, ki pravi, da ne potrebuje ne desnih in ne levih, ki je svoji hčerki v otroštvu prebiral Marxa in Engels, svojega Boga pa prosi, naj mu nakloni še vsaj 15, 20 let življenja, saj bi rad še veliko pel, je Kopru poklonil nepozaben preplet poezije in glasbe. Poln barv. Kakor je obljubil. ANDRAŽ GOMBAČ, MAJA PERTIČ GOMBAČ

Roberto VecchioniMaja Pertič Gombač

Klezmatics - pogled skozi Carpacciov vodometAndraž Gombač