Angel, ki presega dvom
Predmet pogovora je bil Angel pozabe, roman o (po)vojnih travmah koroških Slovencev, a Maja Haderlap je na sredinem srečanju v tržaškem kulturnem domu nekajkrat tudi izzvala smeh številnega občinstva.
TRST> Koroška pesnica in pisateljica je prišla v Trst na povabilo Slovenskega kluba, Slovenskega izobraževalnega konzorcija in Slovenskega stalnega gledališča. Govorila je kajpak o svojem romanu Engel des Vergessens, ki je v nemškem svetu prerasel v uspešnico, prodano v 100.000 izvodih, zdaj pa osvaja tudi slovenske bralce. Lani je namreč pri založbi Litera izšel slovenski prevod z naslovom Angel pozabe.
Maja Haderlap je v torek prejela torek prejela Rizzijevo nagrado za zasluge za medkulturno sodelovanje. Nagrada je poimenovana po leta 1816 rojenem humanistu in literarnem prvoborcu predmarčne dobe Vinzenzu Rizziju. Od leta 1992 jo podeljujeta Zveza slovenskih organizacij (ZSO) ter Slovenska prosvetna zveza (SPZ) na avstrijskem Koroškem. Kot so zapisali podeljevalci, je nagrada laskavo priznanje za pisateljičine izjemne zasluge in izstopajoč literarni angažma proti predsodkom ter političnim vplivom.
“Nemščina je del moje kulturne identitete, tudi če sem doma vedno govorila slovensko,” je o razlogih za pisanje v nemškem jeziku dejala zdaj že častna prebivalka koroške občine Železna Kapla. Pri tem je pohvalila slovenski prevod Štefana Vevarja, ki je prav tako prišel v Trst.
“Ni lahko prevajati, če veš, da ti nekdo lahko čez hrbet škili v tekst,” je o svojih prvotnih težavah povedal Vevar. A naposled se je izkazalo, da je Haderlapova povsem zaupala prevajalcu, ki se pri svojem delu ni omejil zgolj na golo prevajanje vsebine. Predelal je namreč tudi pripovedno strukturo, da bi slog bolj ustrezal “slovenski poetičnosti”. “Moji mami se je roman približal šele potem, ko ga je prebrala v slovenščini,” je razložila dobitnica Bachmannove nagrade. Haderlapova je izdala tudi nekaj dobro sprejetih slovenskih pesniških zbirk, a meni, da ji za pisanje romana trenutno bolj ustreza nemščina. Njena očitno posrečena izbira jezika ni obrodila le literarnega uspeha, ampak še marsikaj drugega. Usoda Slovencev na Koroškem je po zaslugi Angela pozabe zdaj veliko bolj znana, po knjigi pa so menda spoštljivo segli tudi avstrijski nacionalisti.
Toda beseda ni tekla le o knjigi in petih nagradah, ki jih je že požela. Voditeljica večera Veronika Brecelj je na primer vprašala literatko o njenih stikih s Prešernovim nagrajencem Florjanom Lipušem. “Učil me je v ljudski šoli,” je koroška pisateljica začela zanimivo anekdoto, ki je izvabila veliko smeha. Izvedeli smo namreč, da je Lipuš med poukom včasih za zabavo hodil po rokah in dvigal nogi v zrak, pri čemer mu je majica padala na brado. “Zato sem zelo občudovala njegov prsni koš, ki je bil le kost in koža,” se je pošalila Haderlapova.
K mikrofonu je stopila tudi predstavnica založbe Litera Petra Vidali. Dejala je, da je Angel pozabe že toliko prodajan kot knjige nekaterih dobitnikov kresnika. Pri tem pa je iz občinstva prišlo vprašanje, ali koroška pisateljica, ki je napisala roman v nemščini, lahko konkurira za nagrado za najboljši slovenski roman. Po pričevanju Vidalijeve to ni mogoče, a prav zaradi Angela pozabe se zdaj v literarni srenji rojevajo dvomi.
PETER VERČ