Angel seksa

Lahko bi pisali o skrivnosti njene smrti, ampak smrti so vselej skrivnostne. Lahko bi ugibali, zakaj se njeni biografi še danes ubadajo z vprašanjem, ali je storila samomor, ali pa je zgolj po nesreči in nevede vzela preveliko količino uspaval. Kar bi bilo pri njej, ki je trpela za kronično nespečnostjo, nekaj povsem pričakovanega. Ali pa so jo preprosto umorili, saj je bila preblizu, veliko preblizu tedanjemu ameriškemu predsedniku Johnu F. Kennedyju.

Preveč skrivnostnih smrti je sledilo njeni: Jack in Bob Kennedy, Martin Luther King ... Pravzaprav se je začelo s smrtjo Clarka Gabla, s katerim je leta 1960 snemala film Misfits (Čudaki) v režiji slavnega Johna Hustona. Gable je umrl kmalu po končanem snemanju, kar je v že močno razrvani igralkini duševnosti pustilo bolečo sled. Če poskušamo nekoliko špekulirati: Gable, tedaj že blizu šestdesetih, je v očeh Marilyn morda bil nekakšen nadomestni oče, saj sama pravega ni nikoli poznala. Številne poroke in ločitve (James Dougherty, Joe DiMaggio, Arthur Miller) ter številna občasna razmerja, naj bi bila hlastno a vendar neuspešno iskanje figure izgubljenega očeta.

Marilyn je umrla na pragu burnih šestdesetih let, ki so tako ali drugače močno zaznamovala kratko 20. stoletje. Globok prelom, ki se je na ravni množične kulture in ljudskih navad zgodil v šestdesetih, je napovedala tudi Marilyn. Ne toliko s filmi, v katerih je igrala, marveč s svojo celovito pojavnostjo. Delovala je kot vstopnica v sladko desetletje svobode. Z vsem svojim bitjem je izžarevala seksualnost.

Že ob svojem prvem pomembnejšem nastopu v Hustonovi Džungli na asfaltu (1950), so mediji zapisali, da je, kot da bi prav na valentinovo s poželjivim vzdihom stopila iz škatle, polne čokolatinov. Ali, kot je v njeni biografiji zapisal Norman Mailer: “Seks z njo je kot sladoledna kepica ... 'Vzemi me,' govori njen nasmešek, 'sem lahka, sem srečna, sem angel seksa, to ti zagotavljam' ...”

Ampak, je bil to zgolj videz, njeno nenehno uhajajoče bistvo? Je bilo v njej trpko jedro prehitro dozorelega sadeža? Je bila ujetnica svojega (ali vsiljenega) videza lahke ljubimke? Ali pa je bila res “nedolžni, sladki angel seksa”, kot jo je dojemala Amerika v petdesetih?

Že na začetku petdesetih, ko je igrala v filmih Niagara (1952) ali v filmu Moški imajo raje plavolaske (1953), ali v Sedmih letih skomin (1955), torej v Eisenhowerjevem obdobju, je Marilyn napovedovala čas, ko bo “seks lahek, sladek in demokratičen za vse”. Kar je kot igralka zaokrožila v kasnejših filmih, zlasti v filmu Nekateri so za vroče, komediji z Jackom Lemmonom in Tonyjem Curtisom.

V trenutku svoje smrti se je spremenila v sladko, nežno smejočo se, brezskrbno ikono osvobojene seksualnosti, podarjene človeški večnosti. “Če obstaja čistost in nedolžnost v seksualnosti, je to le pri Marilyn,” je zapisala literarna kritičarka Diana Trilling. “Njen glas je hkrati nedolžno otroški in vendar tudi polten, strasten. Marilyn je bila mlada ženska, ujeta v nerealni svet nezavednega.” ROBERT ŠKRLJ