Avantura vrhunske umetnosti

Eden naših osrednjih književnikov Kajetan Kovič, “klasik, avtor nadvse pomembnega in po literarni kvaliteti diamantno izbrušenega opusa”, ki uživa tudi “širšo priljubljenost”, kakor ga v poglobljeni spremni besedi označi pesniški kolega, literarni zgodovinar in teoretik dr. Boris A. Novak, je pred kratkim praznoval osemdeseti rojstni dan, besedila za tokratno čitanko pa izbral sam, kar knjižici daje posebno težo. Vanjo je uvrstil svoje otroške pravljice in pesmi, od znamenitih Pikija Jakoba, Mačka Murija in Pajacka in punčke do morda še slavnejše Kekčeve pesmi (tiste: “Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh...”), ki pa je kot ponarodela že zdavnaj zabrisala sledi za svojim avtorjem. V osrčju zbirke so Kovičeve najbolj izbrušene pesmi, denimo Bela pravljica, Psalm, Labrador, Južni otok, Dežela mrtvih, Dežela zaljubljenih, Pismo Izetu Sarajliću, Soneti za očeta in obe pesmi z enakim naslovom Adam in Eva.

Uvrščeni so še Kovičevi prevodi, pravzaprav prepesnitve treh Prešernovih nemških pesmi in štirih Rilkejevih, izbor pa zaokrožajo odlomki iz proznih del: romanov Ne bog ne žival in Pot v Trento, zbirke novel Iskanje Katarine in esejistične zbirke Jutranji sprehajalec. Zastopana nista kratka romana Tekma ali kako je arhitekt Nikolaj preživel konec tedna in Profesor domišljije. Dodana je avtorjeva izbrana bibliografija.

Boris A. Novak v spremnem besedilu deloma povzema svojo študijo, objavljeno v zajetni knjigi Kovičevih zbranih pesmih Vse poti so (Beletrina, 2009). Interpretativno obdela le pesnikov osrednji, torej pesemski del, ne pa tudi pravljičnega in proznega. Utemeljeno svari pred tveganim uvrščanjem Koviča v povojni intimizem, saj se že v njegovi mladostni poeziji srečamo z “nenavadno radikalnim pesimizmom glede možnosti življenja in preživetja posameznika v skupnosti”. Ugotavlja, da je Kovič v težkih vojnih in povojnih časih prezgodaj odrasel in zato že kot mladenič pesnil o staranju in umiranju, se čutil izločenega, saj je bila njegova generacija nekoliko premlada, da bi sodelovala v osvobodilnem boju - ostali so večni otroci. Eno najpomembnejših zavetij je našel prav v poeziji. Živel je ne pretirano vznemirljivo, meščansko življenje, ugotavlja Novak, in “vse tveganje, vso eksistencialno avanturo” izživel v svoji poeziji.

Njegova vezana beseda se na vrh povzpne v zbirki Labrador (1975), prosti verz pa v zbirki Poletje (1990), medtem ko je Kovič v zadnjem ustvarjalnem obdobju ustvaril “nekaj najlepših pesmi, kar jih je bilo kdajkoli napisanih o telesni združitvi”, ocenjuje Novak.

Razkriva tudi prvine simbolizma v Kovičevi poeziji, ki jo tako uvršča v neosimbolizem, ob čemer opozarja na zasilnost tega pojma. Ugotavlja, da se pesnik že od začetka ustvarjalne poti mojstri v temeljnih verznih ritmih, ki jih je bil podedoval iz slovenskega pesniškega izročila - predvsem v trohejskem in jambskem osmercu ter jambskem (laškem) enajstercu. Ena Novakovih temeljnih tez je, da Kovič “nenehno piše o istih temah, obsesivno se vrača k istim bolečinam in slastem, a to od zbirke do zbirke počne na zmeraj višji ravni”, nekako v slogu heglovske dialektike razvoja absolutnega duha. Četudi ga imajo za čistega lirika, Kajetan Kovič z občutkom upesnjuje tudi družbeni angažma, poudarja Novak. Mojster se ne ujame v past neposrednih verzificiranih parol, glasnih gesel, temveč tudi humanistično ogorčenje izraža z eleganco, kot vrhunski umetnik.

ANDRAŽ GOMBAČ