Barve jim lepšajo dneve
“Doživete, optimistične, iskrene slike,” je občinstvo minuli teden pospremilo otvoritev razstave del upokojencev, ki se v risanju in slikanju mojstrijo v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje. V Barbarini galeriji bodo na ogled do petka.
IDRIJA > Krožek risanja in slikanja je trajnica Univerze za tretje življenjsko obdobje Društva upokojencev Idrija. Člani - upokojenci - so zvesti učenci mentorice, upokojene učiteljice likovnega pouka Marinke Persoglia. Na razstavi se jih te dni v podzemni galeriji sv. Barbare predstavlja deset.
“Naša univerza za tretje življenjsko obdobje ima letos približno 200 udeležencev v različnih, najpogosteje jezikovnih tečajih. Deluje enajsto leto, likovni krožek pa je le leto mlajši. Že vse od začetka zanimanje zanj ne usahne,” je v uvodu k razstavi povedala vodja univerze, tudi članica likovnega krožka in razstavljalka Anica Makuc. “Tako je, ker slikanje osmišlja naša življenja,” rada poudari Nika Benčina, tudi članica krožka ročnih del in keramike. Ta bo s svojo razstavo sledil likovnikom.
Občinstvo se je navduševalo nad iskrenimi, zgovornimi, predvsem pa barvito optimističnimi slikami. Tu in tam zelo preprostimi, vsakdanjimi tihožitji in krajinami, pa tudi bolj poduhovljenimi pogledi na življenje in že prav mojstrskimi portreti.
“Ker razstavljanje od nas zahteva precej poguma, letos nismo nameravali pripraviti razstave. Vsako leto v ospredje postavimo eno tehniko, letos je bil to tuš, in kakovost del nas je prepričala, da jih je prav predstaviti javnosti,” je še povedala Anica Makuc.
Razstavo pa uvajajo risbe. “Ker brez risbe ni slikanja, se najprej priučimo prostoročnega risanja,” pri abecedi slikanja vztraja Marinka Persoglia. Slike v tuš tehniki so na razstavi dobile drugo mesto, za njimi pa še akvareli in zahtevnejši akrili.
V krožku je kakopak prostora za vse, tako za popolne začetnike kakor za bolj izkušene privržence slikanja. Ker se mnogi učijo že celo desetletje, je njihov napredek očiten. Kot pripovedujejo, vztrajajo iz različnih razlogov. Večina je slikarsko žilico skrivala v sebi od otroštva, a je za njen razvoj našla čas šele po odloženih osnovnih življenjskih obveznostih. Za nekatere je slikanje terapija za vse mogoče tegobe, marsikomu pa veliko pomeni prijetno druženje ob učenju, poplačano z veseljem ob napredku in z vse boljšimi slikami. Vsi pa so enotni, da jim slikanje, pravzaprav barvitost življenja, ki ga prenašajo na platna, lepša tretje življenjsko obdobje.
