Beckett na kolu

Že iz enodejank, ki ju je v živo, ravno prav pogovorno slovenščino prevedel Srečko Fišer, je očitno, da se italijanski igralec, režiser in dramatik Spiro Scimone (1964) navdihuje pri poetiki, nekoliko pa tudi pri motiviki velikega mojstra gledališča absurda Samuela Becketta (1906-1989): v Beckettovem Koncu igre slepi Hamm vseskozi sedi, Clov pa nenehno hodi po odru in postori to in ono, medtem ko Hammova oče in mati tičita v smetnjakih. Tudi v Scimonejevem Dvorišču - naslovni kraj je zbirališče potisnjenih na rob družbe, porinjenih med smeti - Peppe (Primož Forte) ne more več stati, vsaj ne brez pomoči godrnjavega, a vendarle tovariškega Tana (Vladimir Jurc). In kakor v Koncu igre preganjajo podgano, tako v Dvorišču skušajo pobiti miš, ki dan za dnem gloda Peppetove noge.

Eno zanimivejših potez si je režiser Marko Sosič privoščil, ko je vlogo nemočnega, že skoraj docela onemoglega Peppeta zaupal mlajšemu, ne pa starejšemu igralcu, kakor bi pričakovali.

Moža, ki čemita dobesedno na dnu družbe, iz še globljega in še bolj zanikrnega podzemlja obiskuje resnobnež, imenovan Eden (Romeo Grebenšek). Sestradanec, ki je vesel že koščka plesnivega kruha in ki si smrdljivo bivališče deli z gledalcu nevidno ženo, pripoveduje, da so mu vzeli skoraj vse: službo, dom, otroke, spanec ... Kmalu mu bodo bržkone vzeli še zadnje, kar premore: čedalje šibkejši glas. Mimogrede, dobro bi bilo, ko bi tudi v predstavi nekoliko bolj ponazorili pojemanje nesrečnikovega glasu.

Že v Dvorišču so omenjeni koli, na katere baje pleza neki cvetličar, a so prikazani zgolj kot orodje za Sizifovo delo, v šest let mlajši enodejanki pa so privzdignjeni v alegorijo dejavnejšega upora.

Medtem ko je Dvorišče sorodno Koncu igre, Koli v konstelaciji likov nekoliko spominjajo na Čakajoč Godota: kakor v Beckettovi igri Vladimir in Estragon zaman čakata skrivnostnega Godota, a dočakata le popotujoča Pozza in Luckyja, tako v Kolih Brezroki (Romeo Grebenšek) in Ožgana (Vladimir Jurc) v svetu, ki ga je Bog zapustil, čakata boljše čase in se pričkata, ali je iz dreka mogoče napraviti morje, ter se v pomenek zapleteta s potujočima godcema Črnim (Primož Forte) in Drugim (Luka Cimprič), ki prihrumita na prizorišče. Teža, ki jo v Godotu nosi Luckyjev zamotani traktat, v Kolih pade na čudaški vic o kokoši in jajcu, ki ga pred zbranimi zaman skuša uprizoriti Drugi.

Tržaško uprizoritev Dvorišča in Kolov odlikujeta premišljenost in natančnost tako režije kakor igre. Prizorišče, ki močno določa vsebino igre, zaživi na sceni Petra Furlana, odlično uglašeni s kostumi Igorja Pahorja, vzdušje učinkovito krepi glasba tržaškega kantavtorja in skladatelja Stefana Schiraldija, ubrani kvartet nastopajočih pa duhovito, večkrat tudi presunljivo upodobi like, ki jih je Scimone naselil v brezizhodno sodobno družbo. Dramatik ob izteku Kolov celo nakaže - najsi še tako megleno - rešitev iz sodobnega morja dreka. Med pozivanjem k dvigu iz revščine, bede, krivic in sebičnega individualizma je morda še nekoliko preveč razsipen z besedami. Časi so taki, da gledalcu ni treba tolikokrat povedati, kakšne barve je morje okrog njega.ANDRAŽ GOMBAČ