Bendžo in nonola na zmenku
“Ma v Istri zastopimo vse jezike!” je zamahnila z roko in se blago nasmehnila gospa v občinstvu, medtem ko se je muzikant na odru opravičeval, češ da slovenščine ne obvlada najbolje in da si bo zato pomagal z angleščino. Vendar se v Istri gibko ne prepletajo samo jeziki, marveč tudi najrazličnejše glasbene zvrsti, se je izkazalo med predsinočnjim skupnim rajanjem glasbil, ki se imajo poredko priložnost družiti.
KOŠTABONA > Znana domača godca Alenka in Marino Kranjac, že ducat let osrčje istrske skupine Vruja, sta v goste povabila par, ki ga je najprej povezala glasba in zatem še ljubezen: Fred Pribac in Rachael Gates na domači Tasmaniji, otoški državi južno od Avstralije, vodita več manjših zasedb, med tokratnim obiskom pri Fredovem očetu, pesniku in prevajalcu Bertu Pribcu, pa se kajpada nista mogla upreti novemu in nadvse mamljivemu glasbenemu izzivu.
Fred in Marino sta si že v tednih in mesecih pred srečanjem prek spleta pošiljala posnetke in se mojstrila v pesmih, ki sta jih želela odigrati skupaj, že kmalu po srečanju in peščici vaj pa je četverica krenila na oder: nastopili so v Celici na Metelkovi v Ljubljani in v koprskem Circolu, minulo soboto pa še v lepo obnovljeni dvorani stare koštabonske šole, zapolnjeni do roba.
Zabavo je ušesom zagotavljala že pisana tovarišija glasbil: Marino je poprijel za violino, harmoniko, mandolino, bajs in mih, zbrane pa še posebej navdušil, ko je zaigral na nonolo, piščali sorodno glasbilo iz kanele. Njegova žena Alenka je igrala na perilnik in činele, Fred na bendžo, ukulelo in kitaro, Rachael pa na kontrabas in ukulelo. V uri in pol so se zvrstile istrske, avstralske, ameriške pesmi, polke, irske plesne ... Lepo se je denimo posrečila sakralna Washed in the blood, ki vsako nedeljo doni po tasmanskih cerkvah, Fred pa jo je tokrat zapel ob blagoglasni spremljavi Alenke in Rachael. Slednja se je še posebej izkazala s prepevanjem skoraj stoletje stare ameriške Chizzlin' Sam, ki je Koštabono sunkoma približala očarljivemu New Orleansu, medtem ko je New Orleans spoznal istrsko nonolo.
Posrečeno sta se ujeli tudi navihana Kdor pije alkohol, ki sta jo zapela Alenka in Marino, in apalaška Greasy coat, s katero je Fred posvaril pred pretiranim popivanjem.
Oglasila se je še vrsta viž, med njimi tudi istrska Dajte, dajte, nakar so oder poselili še drugi člani družin Pribac in Kranjac. Med ameriško otroško ljudsko There ain't no bugs on me sta se kvartetu pridružila Fredova polbrata Simon na kitari in Ivan na tubi, Fredova in Rachaelina hči Minna je rokovala z lutko, ki poplesuje in šklepeta, njen brat Reuben je zaigral na pojočo žago, Alenkin in Marinov sin Vito pa je ritem krepil z jajčasto ropotuljico.
Po nastopu se je muzikantom v imenu gostitelja zahvalila Sonja Cergol, predsednica Kulturnega društva Alojz Kocjančič Puče-Koštabona, še posebej pa je glasbeni par s Tasmanije navdušilo darilo, ki mu ga je izročil domačin Guerino Koterle. Ker je ugotovil, da bi domače sadje med dolgim potovanjem na Tasmanijo zgnilo, je Fredu in Rachael raje izročil več glasbil, ki jih je bil napravil iz kanele.
Ob obloženi mizi na dvorišču so zbrani soglašali, da so prvi trije zmenki uspeli in da se Istra in Tasmanija morata še srečati.
ANDRAŽ GOMBAČ