Beremo: Alojz Rebula - Četverorečje

Tema romana Alojza Rebule je francoska revolucija, kot so jo doživljali ljudje na Kranjskem. Že takrat, pred dvema stoletjema, so o krvavih stranpoteh revolucije vedeli več, kot so nas o tem v zadnjih desetletjih učili v šoli. Da je bila “mati vseh sodobnih revolucij” izredno krvava, se tudi v Franciji dolga desetletja ni govorilo. O njenem pomenu pa se Francozi prepirajo še dandanes.

Glavni junak Norbert Berivoj je tako kot pisatelj sam navdušen nad francosko kulturo in jezikom. Še večja pa je Berivojeva predanost revoluciji, ki jo podpira do konca, ne glede na žrtve, ki jih je z vsakim dnem več. Kranjska, ki jo v nasprotju z vsemi drugimi imenuje Slovenija, mu je premajhna, tesna, spominja ga na kokošnjak. Zapusti mlado ženo in odpotuje v Francijo, da bi pomagal revolucionarjem, doživel revolucijo in se po nekaj tednih vrnil. A revolucionarna oblast v njem vidi tajnega agenta, ki ga najprej sumniči, nato aretira, ponovno delno osvobodi, slednjič pa postavi pred naglo sodišče.

Berivoj kljub vsemu še naprej verjame v revolucijo, višji cilj, za katerega so žal potrebne tudi žrtve. Bralec nedvomno dobi asociacijo na Edvarda Kocbeka, čeprav je njegovi usodi Rebula že posvetil roman Zvonovi Nilandije. “V revoluciji ni srednjih poti. Zmerneži v revoluciji propadejo,” pravi v romanu.

V Norberta najdemo precej podobnosti z Gomerjem, junakom avtorjevega prvega romana Devinski sholar. Oba narodno zavedna, ponosna, idealista in nezakonska sinova pomembnega očeta, ki ju noče priznati, a jima vendarle plačuje šolanje. In slednjič, zelo podobno je tudi sklepno dejanje življenja obeh junakov.

V Četverorečju najdemo precej avtobiografskih primesi: tako Rebula kot Berivoj obožujeta francosko kulturo, sta prevajalca in zaljubljena v gore. Tudi ljubezen na prvi pogled se jima je zgodila v Ljubljani, se nadaljevala z uradnim srečanjem, ki se je prelevilo v “uro-dve” dolg klepet.

Naslov za roman je vzel iz bibličnega opisa začetka sveta. Edenski vrt je bil namreč ob izviru štirih rek. Rebula ljubezen med moškim in žensko je ponovno postavil na piedestal. Ljubezen med dvema je podoživljanje paradiža.

Zelo zanimiva je tudi podrobnost, ki je na prvi pogled presenetljiva, če vemo, da je Rebula zvest rimskokatoliški Cerkvi. Njegov literarni junak, puščavniški pater Teodorian, piše knjigo o poslednji sodbi. Pred večnega sodnika bodo najprej stopili cerkveni kleriki, nato politiki, morilci, bogataši in navsezadnje ošabni.

Zaradi v izbranem jeziku napisane dinamične in do konca napete zgodbe, polne simbolov, lahko Rebulov 16. roman uvrstimo med njegove najboljše. Nenazadnje tudi Rebula pravi, da je med pisanjem čutil žar, podoben tistemu iz časa nastajanja romana V Sibilinem vetru.

TINO MAMIĆ