Beremo: Mraz sredi poletja
Prvič: celo med poletnim branjem Kratke zgodovine ruske revolucije Američana Richarda Pipesa vas bo marsikdaj hudo zmrazilo. In drugič: ko boste srhljivo knjigo odložili, boste bržkone znova segli vsaj po Besih Dostojevskega, Dolomitski izjavi Spomenke Hribar in komentarjih Leninovih pisem, ki jih je v zvezkih prvega letnika Nove revije objavil Tine Hribar.
Osrednji lik neprizanesljivega in ideološko neobremenjenega dela je kajpada Lenin oziroma njegova okrutna, z bolestno sumničavostjo prežeta strahovlada. (“S strahovlado,” je Engels pisal Marxu, “razumemo vladanje ljudi, ki vlivajo strah; nasprotno, to je vladavina ljudi, ki so sami prestrašeni. Le terreur - to so večinoma nekoristne grozovitosti, ki jih počno prestrašeni ljudje, da bi pomirili sami sebe.”Walter Markov, 1789 - Velika revolucija Francozov, Ljubljana, 1989)
Ne pozabite ključnih besed: “… ki so sami prestrašeni …” In: “… nekoristne grozovitosti …”
Oktobrski revoluciji, ki je po Pipesu veliko bolj podobna puču, ni bilo do tega, da bi ljudem izboljšala življenjske razmere, šlo ji je zgolj za oblast in za to, da ljudi preoblikuje po svoji podobi. Lenin je spretno izkoristil razsulo, ki so ga februarja 1917 povzročili demonstracije in upori v Petrogradu - car je odstopil, začasna koalicijska buržoazna vlada pa ni bila kos nezajezljivemu kaosu. Po spodletelem julijskem puču so bolj-ševiki znova udarili oktobra, tokrat uspešno. Lenin ukaže skleniti premirje z Nemci in Avstrijci, morija I. svetovne vojne bo divjala še eno leto, po Rusiji vznikajo upori zoper boljševistično oblast, ki bodo kmalu prerasli v državljansko vojno, Lenin ustno (!) ukaže pobiti carja in njegovo družino: “Boljševiki so prenehali biti utopisti, ko so - potem ko je postalo jasno, da je njihov ideal nedosegljiv - vztrajali pri svojem poskusu in se pri tem zatekali k nebrzdanemu nasilju.” (Pipes)
Nezaslišano spletkarski lažnivec in v najgloblji srži vselej neznansko prestrašeni preračunlji-vec Lenin je za to, da bi utrdil svojo oblast, brez slehernih zadržkov povsem izobličil marksizem in v španoviji z neizkorenljivo, le malomarno preoblečeno caristično birokracijo sprožil nepojmljivo krvavo preobrazbo izčrpane in ponižane dežele. A avtokrat je po atentatu leta 1918 vse bolj izgubljal moč; v ospredje vselej dodobra razklane komunistične partije se je začel prebijati njegov dedič, še bolj pretkani okrutnež Stalin: “Ne le, da so oba moža povezovale močne politične vezi, ampak je bil Stalin resnični leninist, saj je zvesto sledil politični filozofiji in načinu delovanja svojega pokrovitelja.” (Pipes)
In če boste po branju Pipesovega dela res segli po uvodoma omenjenih besedilih, boste dodobra doumeli, zakaj se svet, tudi današnji, vrti, tako kot se vrti. In sredi poletne pripeke vas bo zmrazilo do kosti.
TOMO VIDIC