Bivši policaj zalezuje prostitutko
Na prostranem travniku v čedajskem parku Lesa je Carlos Santana julija lani moral pohiteti in skrajšati koncert, saj se je ulilo kot na sodni dan. Ob tokratnem izteku Mittelfesta je bilo nebo usmiljeno - v torek je deževalo, bliskalo in grmelo že popoldne, tako da je ljudstvo proti večeru lahko zapolnilo razmočeni travnik in mirno užilo grand finale furlanskega festivala: Sting je na koncertu nizal zlasti svoje velike hite, se hvaležno oziral v zvezde na nebu in varnostnikom dopovedoval, naj za božjo voljo pri miru pustijo obiskovalce. Prav je, da nočejo sedeti, marveč hočejo rajati pod odrom - kakor se za rockovsko zabavo tudi spodobi!
ČEDAD > Še preden se je zvečerilo in so se sedišča zapolnila, je na oder prikorakal Stingov sin, 40-letni Joe Sumner, zabrenkal na kitaro in v vlogi predskupine ogrel precej premraženo občinstvo. Premore tisti nezgrešljivi “stingovski” vokal, s katerim je poslušalce lepo pripravil na očetov nastop. Že takoj se je izkazalo tudi izvrstno ozvočenje, kristalno jasno, tako da je poslušalec razumel tudi besedila pesmi, ki jih še nikoli prej ni slišal.
Le naj stojijo!
Je pa zato večina že velikokrat slišala pesmi, ki so se zvrstile zatem. Sting, kot Gordon Matthew Thomas Sumner leta 1951 rojen v Wallsendu na severovzhodu Anglije, je s šestčlansko tovarišijo v uri in pol in še nekaj minutah nanizal 22 pesmi, od tega kar devet iz opusa mogočnih novovalovskih The Police, s katerimi je v letih 1977-1986 rock in pop prepletal z vplivi jazza, punka in reggaeja.
Že uvodoma je udaril s Synchronicity II, zamotano štorijo o disfunkcionalni predmestni družini z očetom, čigar notranji nemir je globoko povezan s pošastjo v daljnem Loch Nessu - navadno pesem je navdihnil Jung s teorijo o sinhronosti, “pomenljivem naključju”, povezanosti oseb ali dogodkov.
Med bivanjem v Toskani je Sting osvojil že toliko italijanščine, da je za silo nagovarjal občinstvo. A ne pretirano, raje je jahal na valu dobrih starih klasik. Po njegovi samostojni uspešnici If I Ever Lose My Faith in You sta se iz “policajskega” opusa oglasili še Spirits in the Material Worldin Every Little Thing She Does Is Magic, mednju jevtaknil slovito Englishman in New York, orientalski melos je prežel prav tako priljubljeni Mad About You in Desert Rose, v akustični mehkobi sta zazveneli Fields of Gold in Shape of My Heart ... Eksplodiralo je med še eno iz časov The Police: Message in a Bottle je bila preprosto premočna, da bi živahnejši še lahko sedeli. Razvnela je tudi Stinga, ki je spodbudil obiskovalce, nakazal, naj vstanejo, pristopijo k odru.
Varnostniki so jih sprva skušali vrniti na sedišča, a je pevec odločno pokazal, da misli resno. Ko se je neki redar, obilen, bradat, namrščen, mlad in zagnan, zasidral pred prvo vrsto in kot mogočna gora razmejil oder in občinstvo, mu je Sting skočil za hrbet, ga lopnil po rami, pomignil: brž ponikni, sicer bo joj! In gora se je raztopila pod odrom ...
Bowie, Prince ...
Nadaljevala se je živahna in precej družinska zabava. V bendu kitari igrata Dominic Miller in njegov sin Rufus, Stingov sin Joe pa je nastopil še kot spremljevalni vokalist in po potrebi tudi kitarist. Oče mu je odstopil mikrofon, da se je lani umrlemu Davidu Bowieju poklonil z izvedbo njegove uspešnice Ashes To Ashes, takoj zatem pa je Sting zapel še novo pesem 50.000, v kateri zaživijo Prince in številni drugi glasbeni kolegi, ki so odšli prezgodaj.
Občinstvo se je lepo odzvalo tudi na prgišče drugih novih skladb z novega albuma 57th & 9th, s katerim se je Sting po 13 letih preizkušanja drugih glasbenih zvrsti in oblačenja starih hitov v orkestralne aranžmaje vrnil k čistemu rocku.
Ne, ga ni čez dve kitari, bas in bobne, pa niti harmonika in tamburinček ne motita! Na tokratnem koncertu ni bilo nobenih dodatnih učinkov, nobene pirotehnike, niti velikih zaslonov, ki bi projicirali nastopajoče in sicer prišli prav občinstvu, stoječemu tam zadaj na travniku. Ničesar ni bilo, razen glasbe.
Navdušili sta kajpak še ljubezenska izpoved prostitutki Roxanne, v katero je Sting vtkal zimzeleno Ain't No Sunshine Billa Withersa, in pa Every Breath You Take, ki velja za brezmadežno ljubezensko, a jo je zasnoval kot izpoved obsedenca, zalezovalca.
Drugi dodatek je spletel nežno, tiše - odložil je bas kitaro, pograbil akustično in odbrenkal Fragile, v njej napovedal, da bo padel dež in pokazal, kako krhki smo.
Ne kliči nesreče, je pomislil kdo pod odrom. A še preden je utegnil to zatuliti tja gor, je Sting že odložil kitaro in odhitel naprej, proti puljski areni. Prevzet hrvaško glasbeno nagrado porin za življenjsko delo. In tudi kaj zapet, jasno.
ANDRAŽ GOMBAČ
