Biznis kot ponavadi
Avla podjetja Business solution, ki prijazno daje prostor galeriji Dimenzija napredka, tokrat gosti akademskega slikarja Erika Mavriča iz Kopra. Kustosinja razstave je domačinka dr. Rebeka Vidrih, profesorica na katedri za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete.
SOLKAN > Rebeka Vidrih je avtorja izbrala in tudi postavila razstavo, ki je precej neobičajna. Obiskovalec razstave že takoj opazi, da so umetniška dela, popisani oziroma s kemičnim svinčnikom počečkani listi formata A4, razobešeni na za umetnine najbolj neobičajnih mestih. Torej, za lončnico s palmo, v zgornji levi kot, na ograjo, ob rob stene. Vidrihova postavitev veže na specifičnost prostora, kjer ob delavnikih v glavnem “živijo” zaposleni v pisarnah in prav oni prvenstveno užijejo največ te umetnosti. In ker se po tem skupnem hodniku sprehajajo ljudje, ki jim misli bežijo na delo, opravke, slike pa navadno tam visijo kot mučne misli in težka vprašanja, jih je raje postavila drugam. Forma pa ponavadi ni daleč od vsebine.
Risbe, čačkarije akademskega slikarja so netipično slikarsko delo in nereprezentativno, a prav zato tudi izredno zanimivo. S kemičnim svinčnikom ali s peresom porisani zadnji listi v zvezkih so bili vedno poligon za domišljijo, trenutne prebliske, direktne misli, filter notranjih viharjev. O učencu so povedali več kot vse prej napisano. “Roka hoče risati, nariše in zapiše to, kar se ravno potika po umetnikovem umu,” piše Rebeka Vidrih.
In kaj zapiše Erikova? Pod naslovom Business as Usual najdemo zapise o križanju, upokojencih, ki žrejo viagro, klateških psih z belimi očmi, mračne vizije sveta, zapiše šahovske poteze, pa nekaj v nemščini. Podobe prehajajo ena v drugo, večinoma gre za človeške figure kot fantastične stvore s prevotljenimi očmi. Nepobarvane in pobarvane površine so kot madeži na belem prtu ali močne sence izpraznjenih teles. Razstava Business as Usual se najbrž najbolj doslej navezuje na konkreten prostor in ljudi, ki ga naseljujejo. Tokrat se posebej naveže na samo ime galerije Dimenzija napredka. Avtor in kustosinja tudi to postavita pod vprašaj, pa ne le imena, ampak napredek nasploh. “Ali tehnološki napredek, osvajanje narave in vesolja pomenita tudi že napredek človekovega zadovoljstva? Ali se morda posamezniki v tem in takem svetu kot ljudje vendarle počutijo tudi nelagodno?”
Kant bi dodal, da je napredek nekaj, kar nas navdaja z upanjem, Hegel pa bi na tem mestu zaključil z mislijo, da napredek uma ni tudi napredek sreče.
KLAVDIJA FIGELJ
