Blagodejni hrup iz teme

LJUBLJANA > Abrahamovec, ki je na začetku devetdesetih let v plodovitem grungeovskem Seattlu zaslovel z bendom Screaming Trees, kot pevec gostoval pri Queens of the Stone Age in v minulega četrt stoletja nanizal devet samostojnih studijskih albumov, je k nam pripotoval z juga - v minulih dneh je bil obredel že Srbijo, Makedonijo, Črno goro in Hrvaško, od nas pa odpotoval na sever in od tam proti sončnemu zahodu.

Tik preden je vnovič stopil na šišenski oder, je lepo zapolnjeni Katedrali predvajal skladbe z albuma Zuma, ki sta ga bila okrogla štiri desetletja tega družno posnela Neil Young in bend Crazy Horse. Starega dobrega Younga očitno silno rešpektira, saj je sklepno pesem novega albuma naslovil Death trip to Tulsa - nevsiljiv poklon Youngu in sklepni pesmi njegovega prvenca iz leta 1968, kilometrski pesnitvi Last trip to Tulsa.

Vendar pa se njegovo prepevanje ne bi moglo bolj razlikovati od Youngovega falzeta in njegov nastop ne bi mogel biti bolj oddaljen od Waitsovega in Cavovega mojstrskega nastopaštva - Laneganovo najmočnejše orožje je globok raskav glas, ki se mu pevec povsem podredi, vseskozi togo prižet na stojalo mikrofona, sila slabo osvetljen, varno skrit v mraku.

V Šiški, kamor je privabil veliko Italijanov, medtem ko so bili za šankom najglasnejši obiskovalci iz Ilirske Bistrice, je Lanegan nastop pričel asketsko. Zgolj v družbi kitarista je zapel zamolklo When your number isn't up z izvrstnega albuma Bubblegum (2004) in nekoliko svetlejšo Low z zbirke Field songs (2001). Starejših albumov se ni dotaknil, ostal je v tem tisočletju, v poldrugi uri pa nanizal dvajset pesmi.

Blažjemu uvodu je sledil blagodejen hrup. Na oder so prikorakali še trije glasbeniki - bobnar, basist in mojster, ki je igral klaviature in po potrebi dodatno električni kitaro ter skrbel za elektronske začimbe. Strumno so krenili v Gravedigger's song, uvodno mojstrovino albuma Blues funeral (2012), iz katerega je Lanegan tega večera kar obilno zajemal.

Domala brez predaha je nizal skrbno izklesane stihe, polne divjih podob in mračnih metafor, s pomočjo tovarišije je mirnejše melodije gibko prepletal s hitrejšimi in hrupnejšimi, še posebej navdušil tako z Black rose way iz opusa benda Screaming Trees kakor s klasikama Hit the city in Methamphetamine blues z albuma Bubblegum, marsikoga k poplesovanju spravil z Ode to sad disco, pri novi I am the wolf pa na odru pozdravil njenega soavtorja Duka Garwooda, kitarista, ki je bil tega večera poskrbel že za ogrevanje občinstva.

Lanegan je naposled stopil iz mraka - po koncertu je prikorakal v preddverje in svojim zvestim poslušalcem podpisoval plošče, plakate, majice, se z obiskovalci rokoval in se jim hvaležno nasmihal, vendar ne pretirano.

ANDRAŽ GOMBAČ