Blues deževnega dne

POSTOJNA > Duke Robillard, leta 1948 v ameriški zvezni državi Rhode Island rojeni pevec, kitarist in producent, je predsinočnjim naposled nastopil na Blues festivalu Postojnska jama. V Jamskem dvorcu bi bil moral nastopiti že pred dvema letoma, a je obisk takrat odpovedal in se pridružil popotnemu bendu svojega starega znanca Boba Dylana, od katerega pa se je kdove zakaj že kmalu poslovil in spet ubral svojo pot.

V polni postojnski dvorani je v družbi klaviaturista, basista in bobnarja večer pričel s čikaškim bluesom Looking for trouble, ki ga je davno tega napisal eden njegovih najljubših kitaristov Eddie Taylor(1923-1985). Lanski album Calling all blueje predstavil z I'm gonna quit my baby, poskočno, izjemno ritmično skladbo, kakršne so tega večera prevladovale. Je pa mojster mednje tu in tam vtkal tudi kak počasen, melanholičen blues, ki se je podal večeru deževnega dne.

Blagi gospod s kitaro je poslušalce večkrat nasmejal s ščepci dobrodušnega, pa tudi jedkega humorja; v refrenu neke pesmi babnici na primer pravi, da je “približno tako dobrodošla kakor usodna srčna kap”.

V prvem polčasu nastopa je malce pogodrnjal čez tehnične nevšečnosti, se pritoževal, da mikrofon ni dovolj glasen, da ne sliši monitorja in tako naprej, bolj blažen izraz pa se je na njegovem obrazu izrisal med gibkim kitarskim soliranjem. Škoda le, da je bilo prepogosto nekoliko mehansko, domala zdolgočaseno. Več strasti je možak pokazal proti izteku večera, ko je med igranjem stopil korak ali dva proti občinstvu, se s svojo šeststrunsko ljubico v naročju zvijal in kremžil, pa spet zastal in umolknil, da so se s solažami lahko izkazali tudi njegovi glasbeniki.

Zapel je razgrajaško Blue coat man, pesem o “tem, kaj se zgodi, če policist vdre na tvojo zabavo”, kitarskemu pionirju in izumitelju Lesu Paulu (1915-2009) je posvetil staro balado (I'm) Confessin' (that I Love You), dolgoživega benda Roomful of blues, ki ga je leta 1967 ustanovil s pianistom Alom Copleyjem, pa se je spomnil s samopomilovalno ljubezensko My tears.

V dodatku je zapel še Make it rain, pesem leto mlajšega kolega, velikega Toma Waitsa, pri katerem je leta 2006 služboval kot koncertni kitarist. Tudi Robillard je malce renčal, a njegov glas se kajpada ne more kosati z Waitsovim blagodejnim hropenjem.

Ker je ljudstvo hotelo še, se je s tovarišijo vrnil na oder in se poslovil z jazzovskim standardom iz dvajsetih let 'Deed I Do.

Komaj nekaj ur zatem je iz Postojne krenil proti Brniku in odletel na Nizozemsko, kjer je nastopil že sinoči.

Njegov dvourni postojnski koncert je posnel Val 202, ki ga bo teden pozneje tudi predvajal.

ANDRAŽ GOMBAČ