Bluzenje je postalo hit
“Bili smo veliko neumnejši in bolj neobveščeni, kakor so pisali kritiki. Če ne bi bili, bi imeli intelektualne zavore, ki ti ne dovolijo, da bi bluzil. Mi smo bluzili in to se nam je malo posrečilo.” Tako je Miroslav Mandić, scenarist kultne jugoslovanske TV serije Top lista Nadrealista, na Kopergroundu ugotavljal, zakaj so njihovi skeči postali jugoslovanski hit.
KOPER >Sarajevo, avgust 1989. Miroslav Mandić se je pridružil skupini nadrealistov, ki so za TV Sarajevo snemali serijo Top lista nadrealista. “Med nami je bilo napeto. Bili smo somišljeniki glede humorja in politike, vztrajanje pri strukturi, zgodbi in poanti pa jim ni bilo všeč. V kafiču smo se super razumeli, glede dela pa smo imeli različne pristope.” Medtem ko so bili ostali za improvizacijo, je njega pomanjkanje usmeritve živciralo. Bilo je precej konfliktno, Mandić je celo protestno zapustil prizorišče, a so ob koncu snemanja v vsem skupaj začeli uživati. Ker je bil Novi primitivizem takrat že malo iz mode, je bilo nekaj dvomov, kako se bodo skeči obnesli. Skrb je bila odveč - serija je postali hit po celi Jugoslaviji. Predvajali so jih v najboljšem terminu, v časopisih so bile pozitivne kritike ljudi, ki bi jim bilo pred tem pisanje o Novem primitivizmu, ki je sredi 80. let udaril na jugoslovansko underground sceno in presekal s ponižnostjo do zahodne umetnosti, “pod nivojem”, se spominja Mandić.
Vse, samo Tita ne
Miroslav Mandić je bil minuli konec tedna osrednji gost dveh Kopergroundovih večerov. Poleg predstavitve TV serije Top lista nadrealista in filma Ljubezen na meji je vodil delavnico režije. Danes bodo pred Kopergroundovim mikrofonom gostje iz Črnomlja, jutri pa v Koper prihaja istrski pesnik Drago Orlič.
Vzdušje na TV Sarajevo, kjer so snemali Top listo nadrealista, je bilo zelo liberalno, pravi Mandić. Bila je samo ena omejitev. Šef jim je rekel: “Vse, samo Tita ne.” Oni so seveda posneli nekaj o Titu, a je bilo vse idilično in ljubeče. Nekateri skeči so pozneje postali realnost (nekoč so ga vprašali, če so jim dajali informacije KGB ali CIA), nekateri so bili parodije na obstoječe televizijske oddaje, nekateri so se nanašali na resnične dogodke - na primer Zona somraka, kjer delavci pretepejo policaje. Dejansko so policisti med stavko pretepli delavce, v seriji pa so to obrnili na glavo.
Je pa Mandić na predvajanju Top liste na Kopergroundu opazil samocenzuro - nič o Ameriki. “Amerika je bila takrat pojem. Toliko smo bili dogmatizirani, da se iz te avtoritete nismo zafrkavali; pri vsem tem anarhizmu in zafrkanciji.” Če je bila takrat provokacija v tem, do kod lahko greš, kaj lahko rečeš, pa danes po njegovo “zakon trga določa, koliko se lahko odpreš. Lahko si odprt glede česarkoli, a to ni merilo.”
Misija je propadla
“Zame je bila Top lista nadrealista misija. Prek tega so se sproščale napetosti. Mislili smo si: če se bo narod smejal, ne bo nasedel tem napetostim, se ne bo šel tega. Žal so se šli, tudi nekateri nadrealisti. Misija je propadla,” je Mandić komentiral svoj umik. V 90. so na volitvah zmagali nacionalisti in razloga za zafrkancijo ni bilo več: “To je postala realnost.”
Med vojno je Mandić emigriral v Francijo in na Češko, zadnjih osem let živi v Sloveniji. Kot scenarist oziroma režiser je sodeloval pri več filmih in TV serijah: Naša mala klinika, Ljubezen na meji, Težko je biti fin, Traktor, ljubezen in Rock'n'Roll, Iskanje Johnnya, Eastalgia in Adria blues, ki ga bodo predvajali na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Na Kopergroundu, ki ga organizira DPZN, so minuli konec tedna poleg skečev iz Top liste nadrealista predvajali tudi Ljubezen na meji (2005), povojni dokumentarec o “prepovedanih” ljubezenskih zvezah med ljudmi iz različnih držav nekdanje Jugoslavije. “Nekatere filme snemaš, da se zabavaš, druge, da zaslužiš denar. Nekatere snemaš iz potrebe, kot samoterapijo ali poskus, da bi si olajšal življenje.”
REKA ŠAV