Bo Cankar dokončno onemel?

NOVA GORICA > Petkova podelitev tantadrujev je bila tudi sicer dobrodošlo kratkočasna in mladostno nagajiva, prav nič slovesno zamorjena, za kar so najbolj zaslužni novogoriški igralci; slovesnost so nadaljevali kar iz gledališko-glasbenega interpretiranja Kosovelove poezije Postani obcestna svetilka, ki ga je tega večera izjemoma - in posrečeno - podkrepil orkester Nova.

Zbrane sta pozdravili v. d. direktorja SNG Nova Gorica Neda Rusjan Bric in Vesna Jurca Tadel z ministrstva za kulturo, največ aplavza pa so kajpak poželi nagrajenci.

Žirija, ki jo sestavljajo Dušan Mlakar, Marij Čuk in Majda Suša, je tantadruja za življenjsko delo letos namenila Teji Glažar, igralki, ki je v skoraj pol stoletja na odru novogoriškega gledališča oblikovala več kot 130 vlog.

Tantadruja za igralsko stvaritev so žiranti Milena Zupančič, Gregor Butala in Ana Perne dodelili Arni Hadžialjević. Prislužila si ga je z naslovno vlogo v predstavi Gospa Bovary, ki jo je za novogoriško gledališče po motivih Flaubertovega romana pripravil dramaturg Nebojša Pop Tasić, režirala pa Yulia Roschina. Arna Hadžialjević v svoji vlogi “poda neustavljivo iskanje izpolnitve, ki ga gojijo utopične predstave in uničujejo stiki z resničnostjo, ter tako spregovori o enem izmed temeljnih človeških neskladij”, je zapisala žirija.

“Zelo sem hvaležna za nagrado in obenem mi je neprijetno,” nam je po podelitvi zaupala igralka. “Da je nastalo to, kar je gledalcem in žiriji očitno všeč, se je namreč moralo ujeti več stvari: fantastična ekipa, fantastičen tekst, zaupanje, ki so mi ga izkazali nadrejeni ... Zavedam se, da sem samo majhen delček. To je nagrada za vse nas.”

Nagrado za gledališki dosežek je žirija med enajstimi predstavami primorskih gledališč prisodila tržaškim Hlapcem. Večplasten, nadvse pretehtano oblikovan gledališki dogodek “po eni strani že s predlogo, iz katere izhaja, ves čas vstopa v dialoški odnos, jo prebira in misli na novo,” je zapisala žirija, “podobno razmerje pa vzpostavlja tudi z nekaterimi prejšnjimi postavitvami tega besedila, bodisi na simbolni ali konkretni, igralski ravni.”

Režiserja HlapcevSebastijana Horvata smo poklicali na Reko, kjer na oder Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca postavlja Krleževo Hrvatsko rapsodijo. “Vsaka nagrada je lep dogodek za predstavo. Zmeraj upaš, da ji bo podaljšala življenje,” pravi. “Želim si, da bi predstava živela, gostovala. Za to sem pripravljen sprejeti marsikateri kompromis.”

Hlapci namreč kljub velikemu uspehu ne potujejo naokrog, kar žalosti tudi umetniškega koordinatorja tržaškega teatra Eduarda Milerja: “Na tem primeru vidimo, zakaj je gledališču potreben ansambel, zakaj so potrebni zaposleni igralci. Mi imamo po premieri težave, saj so igralci vezani tudi na druge projekte. Poleg tega je postprodukcija zelo draga in naše gledališče je v čudnem položaju med dvema državama, saj nam italijanska država ne priznava gostovanj po Sloveniji. Rešiti nas ne moreta ne kakovost ne uspeh. Težav se je treba lotiti na sistemski ravni.”

Leta 2007 je Horvat v intervju za naš časnik dejal, da Hlapcev ne bi režiral, saj da “so mogoče že preveč aktualni in nasilni”, tako zelo podobni našemu času, da bi bila predstava “že preveč banalna”. Osem let pozneje se jih je vendar lotil. “Z Milanom Markovićem in Žigo Divjakom sem dogradil koncept, ki nekoliko bolj zaostruje temeljne dileme smisla upora po koncu utopij,” pojasnjuje. “Gre za izrazit avtorski projekt, ki radikalno dopiše Cankarja.”

Horvat je v zadnjih letih na oder postavil že skoraj celotnega Cankarja. Od njegovih dram mu ostajata samo še Kralj na Betajnovi in Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Katera se bo naslednja? “Čakam na ponudbo,” pravi režiser. In doda: “Mislim, da je že čas za enega Cankarja brez besed, kot do konca izčiščeno visoko dramo, ki je tiho.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Nagrajenka za življenjsko delo Teja Glažar je razposajeno zaplesala z mlajšimi kolegi. Leo Caharija