Boga pustimo pri miru

LJUBLJANA > Aleš Hadalin ima s slovensko ljudsko pesmijo dolgo zgodovino. Spoznal jo je v otroških letih, te pesmi prepeval v osnovni šoli, jih, kot pravi, za nekaj let malce izgubil, potem pa spet našel. Prav na vsaki njegovi plošči (Umetnost hoje, Gee Baby, Kako lepo je, Norec, Antisong) je kakšnaljudska. Prvo ploščo, v celoti posvečeno slovenski glasbeni tradiciji, pa je posnel leta 2009. Zgoščenki Jaz mam pridno gospodinjo se je tri leta kasneje pridružila Stoji tam gora Limbarska, pred nekaj tedni pa še Ta tobak je sladka travca.

Slovenske ljudske niso samo žalostne

“Hja, težko rečem, da je nova plošča logično nadaljevanje prejšnjih dveh. Vse tri namreč vidim kot eno, kot celoto,” meni Kraševec, za katerega pravijo, da je “panker” med ljudskimi pevci. In pristavi, da se je tudi na tej zgoščenki malce bodel s predsodkom, ki predstavlja slovensko ljudske pesmi kot eno samo žalost in žalobnost: “Če izhajamo iz veselejših ljudskih pesmi, potem lahko sklepamo, da se Slovenci najraje brijemo norca iz odnosov med spoloma, v zvezi s trdovratno žejo, pa še marsikaj bi se našlo. Je pa res, da boga kar precej na miru pustimo.”

Ploščo je naslovil po pesmi, ki jo je slišal v več različicah in jo obdeloval kar nekaj let. Ker ga tista iz zgornje Savinjske doline ni prepričala, se je odločil, da ne bo hitel. Da bo “taprava” že prišla k njemu, ko bo čas. In je res - s plošče, na kateri so zbrani tonski posnetki pesmi iz Plestišč, zaselka, ki leži malo naprej od Breginja, na italijanski strani. Zafrkljivo in po pevčevem mnenju tudi precej moško šovinistično pesem z drugimi, ki jih je uvrstil na zgoščenko, povezuje hudomušnost in šegavost. “No ja, saj se da 'Ta tobak' pogledat tudi z druge strani. Lahko rečemo, da je brezplačna propaganda, naj ženske, torej več kot polovica človeštva, ne kadi,” pripomni Hadalin, ki je na ploščo uvrstil še Prvi rej “plesno muziko in folkloristični standard iz Ziljske doline”, porabsko Jaz bom jene citre küpo, prekmurski Ne ori ne sejaj in Vüra bije, sunce mi zahaja, tri, nastale po biblijskih motivih Pa je bla ohcet u Kangalileji, Ko se je Noe postarou ter Bog je ustvaril zemljo nebo. Družbo jim delajo še To bilo je veselo, Dajte dajte, Tri jeterve in Sem fantič mlad iz Šiške. Pri tej je svojemu glasu dodal harmoniko: “Drži, tudi ta plošča je, tako kot njeni predhodnici, vokalna, a z dvema izjemama. Če začutim, da pesem želi še instrument, ji ustrežem, in ji ga dam. Preprosto zato, ker sem prepričan, da sicer ne bi bila takšna kot mora biti.”

Do tega, kako bo pesem zvenela, pa so različne poti. Velikokrat se zgodi, pripoveduje Hadalin, da obstaja več besedilnih in melodičnih različic iste pesmi. To mu naredi veselje, saj tu vidi priložnost, da “se malo poheca in pokombinira”: “Recimo, odpojem tako verzijo besedila, ki ga nikjer ni oziroma doslej še ni bilo posneto. Iz vsega, kar imam na razpolago, naredim neko svojo verzijo, ki najbolj ustreza temu, kar bi rad povedal.”

25 cedejev pa deset knjig

Aleš Hadalin je pesmi za svojo novo ploščo našel večinoma v istem “bazenu” kot prejšnje.“ Gradiva, kamor bi človek lahko pogledal, je ogromno, pravi in dodaja, da se je naslonil predvsem na tisto, kar ima doma: en par enciklopedičnih izdaj, cel kup zgoščenk s terenskimi posnetki. “V številkah - na 25 cedejev pa deset knjig.”

Urša Šivic v spremni besedi k tretjemu delu Hadalinove ljudske (za zdaj trilogije) med drugim zapiše: “Hadalin popolnoma samozadostno muzicira v družbi lastnih pevskih registrov, ki razkrivajo različnost pevskih osebnosti in barv.”

Tudi na novi plošči pa, tako kot na njenih starejših sestrah prek večglasja, raziskovanja najstarejšega človekovega instrumenta - glasu, slikovito in v svojem slogu riše razgibano pokrajino slovenske ljudske pesmi.

MAKSIMILJANA IPAVEC

Naslovnica nove plošče Aleša Hadalina Ta tobak je sladka travca.