“Boril se je do konca. Želel je živeti.”
Svoboda, resnica in pravica morajo živeti tudi po današnjem pogrebu tistega, ki jim je še pri skoraj 109 nazdravljal s skodelico kave - od Borisa Pahorja se je na tržaškem pokopališču sv. Ane poslovilo več sto rojakov z obeh strani meje in tudi italijanski sodržavljani, še posebej ganljivo pa sta se pisatelju zahvalila vnukinja in vnuk.
TRST > Na pokopališču sv. Ane smo sožalje najprej izrekli tisti, ki je za Borisa Pahorja skrbela zadnja leta, mu vseskozi nudila oporo in podaljševala življenje. “Do konca je vztrajno ponavljal, kar je poudarjal tudi javno, govoril o slovenstvu, si želel enotnosti Slovencev. Nazadnje pa je veliko premišljeval o Bogu, o Jezusu Kristusu, spraševal se je, kaj bo po smrti,” nam je povedala Vera Radić. Na vprašanje, ali je odšel mirno, ali je pri skoraj 109 letih preprosto zaspal, pa “gospa Vera”, kakor jo vsi imenujemo, odkima: “Ni bilo mirno, ne. Boril se je do konca. Želel je živeti. Še teden pred smrtjo je hodil po hiši, šele zadnje dni je obležal. Samo enkrat mi je rekel, da se zaveda bližine smrti. Ampak se je vseeno še kar boril. Jasno, to je počel vse življenje - nenehno se je boril.”
“Bil je res svoboden”
Ob krsti sta bila danes venca, ki sta ju poslala predsednik republike Borut Pahor in premier Robert Golob, med množico pa ministrica za kulturo Asta Vrečko, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon ter ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar.
Izrazov sožalja niso prejemali le hči Maja, sin Adrijan ter drugi svojci in sorodniki, marveč tudi pisateljevi dolgoletni sopotniki. Tatjana Rojc, literarna zgodovinarka in senatorka v italijanskem parlamentu, je Pahorju posvetila več strokovnih člankov in knjig. Za naš časopis je najprej odgovorila na vprašanje, ali Slovenija ve, koga je izgubila. “Upam, da ve: izgubili smo človeka, ki nas je zastopal ... ne v Trstu, ne v Italiji, ne v Ljubljani - ampak v svetu! Zastopal nas je s svojo zgodbo, ki je zrasla v univerzalno zgodbo slovenskega, pa ne samo slovenskega človeka. Naučil nas je, da smo lahko s svojo identiteto enakopravni drugim, čeprav smo pripadniki maloštevilnega naroda. Naučil nas je predvsem, da smo v Evropi vsi manjšine. In vedno je poudarjal možnost rešitve. Sam je v najhujših razmerah počakal, saj je vedel, da bo še tako strašna nevihta minila. Ampak njegova nevihta je pravzaprav trajala vse življenje. Danes se poslavljamo od velikana, ne pa od njegove misli.”
Veseli jo, da njegovo življenje in delo odmevata tudi v italijanskem in širšem evropskem prostoru: “Še posebej se vsi lahko veselimo, da je prepoznan kot pisatelj, ki je prerasel zgolj spominsko prozo. Predvsem pa je tako v književnosti kakor v družbi uzakonil pravilo, da je demokracija nekaj zelo dragocenega, prav tako svoboda. Njega je boj za to drago stal, šel je proti vsakemu klišeju, vsaki uzakonjeni resnici. Bil je res svoboden. Osebno sem izgubila človeka, ki me je ogromno naučil in s katerim sem lahko spregovorila o marsičem. Vedno sva se sicer vikala, a me je njegov odhod izjemno prizadel. Vedno sem si predstavljala, da je večen.”
“Bil si poseben nono”
Italijanska novinarka Cristina Battocletti, ki je s Pahorjem napisala njegovo biografijo Il figlio di nessuno (Nikogaršnji sin), se je v govoru spomnila, kako so nekateri pisatelju očitali pristranskost: “Da, bil si pristranski - na strani najšibkejših!” Prepričana je, da bo še veliko naredil tudi po smrti: “Tiste, ki smo ga osebno spoznali, bo navdihoval s svojo ironijo, z neusahljivo vztrajnostjo in borbenostjo, a tudi z nežnostjo, s katero se je znal približati sogovorniku. Tiste, ki niso imeli te sreče, bodo nagovarjale njegove knjige, v katerih prevladuje ljubezen - tudi ljubezen do spominjanja in ljubezen do prijateljstva med slovenskim in italijanskim narodom.”
Med žalujočimi, nad katerimi je plapolala tudi mavrična mirovniška zastava, seveda ni manjkal ddr. Evgen Bavčar, ki je ključno pripomogel k prepoznavnosti Pahorja v Franciji in po tem dolgem ovinku tudi doma. Današnji govor je začel s Kosovelovimi verzi, ki nas tolažijo, da “ni smrti, samo tišina je pregloboka, samo padaš, samo padaš v prepad neskončne modrine”, prijatelju pa v slovo dejal: “Desetletja ste bili čuvar ponotranjene luči upanja, slovenskega aktivnega hrepenenja. Ubesedili ste pogum, odprtost in modrost tolerance, dialoga in svetovljanstva. V publicističnih in literarnih delih ste z estetsko in etično ustvarjalno močjo premagovali grožnjo niča in nesmisla ter povzdigovali eksistencialne vrednote človekovega bitja in žitja.”
Po maši, ki jo je vodil Karel Bolčina, prisoten pa je bil tudi tržaški škof Giampaolo Crepaldi, so o Pahorjevem življenju in delu spregovorili še drugi, posebej ganljivo vnuka Kristina in Tadej. “Bil si poseben nono. Velikokrat nisva razumela, zakaj nisi imel časa za nas in zakaj, drugače kakor drugi nonoti, toliko potuješ po svetu,” je dejala vnukinja in poudarila, da je tudi njima, kadar sta ga obiskala, pripovedoval, kaj vse je prestal v nacističnih taboriščih: “Takrat sva si sicer želela, da bi bil z nama bolj sproščen, igriv, zato sva se čudila tvoji resnosti in strogosti. Pozneje sva razumela, da je bilo tvoje življenje prepleteno z izjemno težkimi preizkušnjami, ki si jih opisal tudi v romanih. Hvala ti, nono, hvala, da si naju vedno podpiral, med študijem tudi finančno, da si nama posredoval vrednote, kot so pokončnost, kritičnost, iskanje resnice, ljubezen do jezika in spoštovanje do svojega naroda. Vedno sva te imela rada, čeprav sva te morala deliti s toliko drugimi. Še pri 108 letih si ostal mlad po duši. In ker na mladih svet stoji, je zdaj naše poslanstvo skrb, da se tvoje pričevanje ne izgubi.”
