Boris Pahor: Za polemike, zoper oslarije!
Res je neverjeten, je bilo v petek polglasno slišati po predavalnici koprske Fakultete za humanistične študije (FHŠ). Boris Pahor, rojen pred 97 leti, je že drugi dan zapored več ur zdržema pozorno spremljal skoraj vse referate, predstavljene na simpoziju, posvečenem njemu in njegovemu delu.
KOPER> Sklepno druženje je odprla Simona Škrabec, ki se je lotila zapletene problematike: drže gledalca oziroma bralca pred podobami groze. Opozorila je tako na težnjo po poenostavljenih, nemalokrat tudi sentimentalno razčustvovanih literarnih in zlasti filmskih upodobitvah taboriščnih grozot kakor na demagoško izjavo, češ da so grozote “neizrekljive”. Niso, o njih je treba govoriti, pisati, brati in se ne jokavo identificirati s trpečimi, ampak podobe, najsi so še tako neprijetne, sprejeti kot del naše skupne preteklosti.
Kako prevesti Pahorja v neščino
Urška P. Černe je iz prve roke pripovedovala o dilemi, pred katero se znajde prevajalec Pahorja v nemščino: pisatelj, ki se je formalno šolal v italijanskem in ne slovenskem jeziku, zaradi česar so zlasti njegovim zgodnjim delom očitali jezikovno okornost, terja čim zvestejši prevod (“Prevajalec naj pošteno prevede, kakor v knjigah piše!”), nemški bralec pa je zahteven, vajen logičnega, zelo natančnega jezika, ogorčen že ob najmanjšem odstopanju od norme. Vprašanje, na katerega si mora odgovoriti vsak prevajalec: koliko glajenja prenese pošten prevod?
Požrtvovalno urejanje revij
Problematike prevajanja Pahorja se je lotila tudi Martina Ožbot, odzive medijev na objave njegovih del v Franciji je pregledala Meta Klinar, Zoltan Jan pa se je sprehodil skozi pisateljevo večdesetletno požrtvovalno urejanje revij Sidro, Tokovi in Zaliv ter poudaril, da je pri presojanju njegovega dela tovrstna periodika po krivici prezrta.
Ob ponovnem prebiranju gledaliških recenzij, ki jih je Pahor podpisal v letih 1948-1959, je Bogomila Kravos v ostrini zapisanega odkrivala zlasti skrb, da je tržaškemu občinstvu na voljo najboljša teatrska ponudba, Miran Košuta pa je poudaril, da je Pahor prej kakor Prešerna in Cankarja poznal Danteja in Manzonija, a italijanskih piscev kljub temu ni preprosto povzemal ali jim slepo zaupal: “Kar Pahor zapiše v svojih knjigah, mora sam doživeti in domisliti v svoji glavi!”
Pahorjevi ženski liki
Pahorjevi ženski liki, najizraziteje prikazani v romanu Parnik trobi nji (1964), niso pusti in ploščati, ampak večplastni, psihološko dodelani in kompleksni, je ugotavljala Maja Smotlak, Vladka Tucović in Janez Strutz pa sta družno interpretirala Pahorjeve in Rebulove kritične pripombe na roman Moj Kras (1912) Scipia Slataperja, ki je kljub sorazmerni odprtosti do slovanske kulture “bolj ali manj prikrito opravljal kolonizatorsko funkcijo”.
Klic k človečnosti in narodni identiteti
Domače književnosti Pahor ni le internacionaliziral, ampak vanjo tudi pripeljal literature drugih sorodnih manjšinskih skupnosti (baskovske, katalonske, kurdske ...), je opozorila Barbara Pregelj, simpozij pa je s Pahorjevim razumevanjem slovenstva sklenil njegov pobudnik, predstojnik oddelka za slovenistiko na FHŠ Krištof Jacek Kozak, ki v pisateljevem opusu razbira dve veliki temi: taboriščno, kjer se najsiloviteje oglaša klic k človečnosti, ter temo slovenstva in narodne identitete. Vsebinsko bogat simpozij je Kozak v sklepnih besedah opisal kot “praznik literature na tej fakulteti”.
V njegovih delih ni nacionalizma
Na pragu smo tik pred slovesom za rokav pocukali “predmet raziskav”, ga pobarali, kako je bilo dva dneva poslušati o sebi in svojem delu. “Marsikaj o svojih delih sem odkril šele tukaj,” je Pahor dejal zadovoljno in živahno.
“O njih je očitno mogoče povedati veliko. Zanimivo mi je bilo na primer, kako je moj francoski prijatelj René de Ceccatty Nekropolo vzporejal z deli Prima Levija. Pomembno je tudi odkritje, da v mojih delih nikjer ni nacionalizma, ampak le poudarjanje narodnostne identitete, za kar sem se de Ceccatyju javno in zatem še osebno zahvalil. Kar je dejal, je toliko dragocenejše, ker levica še zmeraj ponavlja, da poudarjanje narodne zavesti vodi v nacionalizem. Lepo vas prosim!”
Vedno za polemiko
Zmeraj je vesel tudi polemik, kakršnih ni manjkalo niti na simpoziju: “Prav na temeljih polemike lahko učinkovito pojasnim svoja stališča. Nikoli nisem bil proti polemikam.” Je pa zato proti neumestnim diskusijam: “Ko kdo piše o moji petintridesetletni korespondenci s slavistko Marijo Žagar in se sprašuje, ali sva res spala skupaj, so to zame navadne oslarije, ki nimajo ničesar z diskusijo o literaturi!”
Še zmeraj oster in jasen.
ANDRAŽ GOMBAČ
