Boris Pahor je še danes moteč element

KOPER> Da ga danes slavi njegova matična domovina, so morali Pahorja najprej priznati in sprejeti za svojega v tujini. O tem žalostnem dejstvu, o svoji izkušnji in navdušenju nad opusom Borisa Pahorja ter prizadevanjih pri izidu njegovih del v Franciji je uvodoma govoril Evgen Bavčar.

Umetnost spomina

Kako so Pahorja dejansko doživeli v Franciji, kjer Pahorjevo Nekropolo lahko v prevodu berejo od leta 1990, je predstavil Rene de Ceccatty, ki je poudaril, da “je umetnost spomina jedro celotnega Pahorjevega dela”. O ne-dopovedljivi oziroma (ne)opisljivi izkušnji taborišča in smrti sta spregovorila Zvonko Kovač in Ivana Latković z zagrebške filozofske fakultete, medtem ko je o pisateljevem razumevanju bolečine razmišljal Thomas Poiss.

Prepričan je, da je pri Pahorju “bistveno pretvarjanje trpljenja v razumevanje”. Na izjemno pomembnost njegovega taboriščnega pričevanja je opozorila tudi zgodovinarka Marta Verginella.Med drugim je dejala, da je pri Pahorju v primerjavi s Primom Levijem odnos do telesa specifičen. Telo ni nikoli pozabljeno in v tem pogledu je Pahor do bralca neprizanesljiv:

“Mislim, da je veličina Pahorjeve avtobiografske taboriščne proze prav v tem, da je sposoben podati tudi tiste najbolj grozne občutke razpadanja in hkrati iskanja, kot pravi sam, tistega protistrupa, ki mu omogoči preživeti, bivanje tik smrti in hkrati odločitev za življenje.” Guy Fontaine pa je v referatu Vpisovanje Severa v delu Borisa Pahorja med drugim primerjal Nekropolo in Zibelko sveta. Prvo vidi kot knjigo senc, drugo pa kot besedilo luči.

Namesto upanja vera v človeka

Razumevanje Pahorjevega utemeljevanja naroda kot nacionalizem ne bi moglo biti bolj zgrešeno, je v svojem prispevku o Pahorjevem pojmovanju naroda prepričana Spomenka Hribar: “Gre pa - to pač! - za to, da so vsi pripadniki neke kulture, temelječe na enem (maternem) jeziku skupnost, ki je zadolžena, odgovorna za lasten razvoj, za ohranjanje svoje kulturne identitete, utemeljene na kulturi maternega jezika.”

Obstati kot narod

Hribarjeva je tudi poudarila, da je tako za Pahorja, kakor za Edvarda Kocbeka značilno razmišljanje, da je primarno biti Slovenec in obstati kot narod, šele nato sledi razmislek, kako to biti. “Nacionalizem pa postavlja kot primarno 'kako' biti (da si 'pravi' Nemec, po krvi, da si 'pravi' Slovenec, bodisi po krvi, torej po -rodu, ali 'po pravilnem mišljenju', recimo: 'pravi kristjan' je šele lahko Slovenec oziroma 'Slovenec je kristjan' - če ni, tudi Slovenec ne more biti).”

Tržaška literarna zgodovinarka Tatjana Rojc je v referatu Spomin in zgodovinska stvarnost v delu Borisa Pahorja opozorila: “Pahor odklanja primarnost človekove potrebe po upanju. Odklanja ga tako, da na njegovo mesto postavlja vero, vendar vero v človeka in rešitev.”

Pesnik Tigrovskega odpora

O Pahorjevem razumevanju Srečka Kosovela pa je govoril Janez Vrečko, ki o Kosovelu piše tudi obsežno biografijo. Poudaril je, da gre pri Pahorju za primorski pogled na Kosovela, kakršnega pred njim Slovenci nismo uspeli uvideti, saj ga Pahor poimenuje “pesnik Tigrovskega odpora”. O prvi Pahorjevi ocenjevalki Mariji Žagar in pisateljevih odzivih na njene predloge Urška Perenič, ki je uredila knjigo Sončna ura z njuno korespondenco, pravi: “Pahor se spominja, da je na njeno pobudo marsikaj izpilil in popravil,” a navkljub prigovarjanju Žagarjeve, sicer zavezane modernejšim usmeritvam, naj delo “izčisti” in naj bo manj “poučljiv”, Pahor ostaja zavezan tradiciji pričevanja.

Pahor in Kocbek

Poljudnejši je bil zadnji sklop predavanj, ki so osvetljevala odnos med Pahorjem in Kocbekom. Igor Omerza je predstavil presunljiv niz dokazov o budnem Udbinem spremljanju delovanja revije Zaliv, ki jo je neki ovaduh v svojem poročilu označil celo za “na pol belogardistično - emigrantski časopis”. Pahor je kar pet let Kocbeka nagovarjal naj spregovori o povojnih izvensodnih pobojih, a šele ko je Jože Javoršek v 13 nadaljevanjih v Delu objavil napad na Pahorja in Kocbeka ter na njun krog, se je Kocbek odločil spregovoriti v znamenitem intervjuju v Zalivu, katerega krtačne odtise je imela služba državne varnosti v Ljubljani še pred njegovim dejanskih izidom. Pahor je tako postal državni sovražnik.

Iskreno prijateljstvo

O Pahorjevem prijateljevanju s Kocbekom akademik Tine Hribar piše tudi v pravkar izdani knjigi Ena je groza, a je za iztočnico včerajšnjega premisleka vzel nedavno prejeto pismo vidnega slovenskega kulturnika, v katerem slednji izraža dvom o pristnosti prijateljstva med Pahorjem in Kocbekom.

“Prav zavezanost Osvobodilni fronti, boju za osvoboditev in preživetje slovenskega naroda je tisto, kar je izvorno vezalo Kocbeka in Pahorja. Ta zaveza in odpor komunističnemu nasilju je bila tista vez, iz katere se je stkalo njuno prijateljstvo. Kdor je prebral vsa njuna pisma in dnevniške zapise, ve, da je bilo pri obeh iskreno in zato njuna skupna opora pri prestajanju preganjanja, ki ju je zadelo s strani komunističnega režima. Niti z eno potezo nista izrabila drug drugega. Nasprotno, Pahorjevo prijateljevanje je bilo neprecenljiva podpora v boju Kocbeka s samim seboj, z iskanjem resnice o sebi in soočanju z lastno iskrenostjo. Temelj njunega prijateljstva je bila neodpravljiva resnicoljubnost, tako do samega sebe kot v razmerju do drugih.”

O Pahorju in Kocbeku je razmišljal tudi Janko Rožič, ki je med drugim zatrdil, da če bi Kocbeka v 70-ih letih razumeli, kasneje najbrž ne bi bilo Srebrenice in drugih tovrstnih pogromov nad nedolžnimi.

Pahor oporečnik

Pahorja kot oporečnika je na koncu prvega dne simpozija predstavilzgodovinar Jože Pirjevec, ki meni, da je zavestna oporečniška drža v pisatelju začela kliti že v najstniških letih v koprskem semenišču, ki je bilo “trdnjava italijanstva”: “V tem okolju je Pahor odkril svojo narodnostno identiteto, svoj jezik, ki ga je, kot sam priznava, skoraj izgubil.”

Semenišče je zapustil, ostal brez mature, oče mu je očital, da je faliran študent, ostal pa je tudi brez boga. “Vera, kakor jo izpoveduje katoliška Cerkev, s svojimi dogmami, tradicijami in obredi, je v Pahorjevi zavesti, pa tudi v njegovem delu, zapustila izredno skromno, skoraj nično sled,” je dejal tržaški zgodovinar in poudaril pisateljevo pokončnost, ko se tudi v najtežjih trenutkih svojega življenja ni zatekal k osebnemu bogu pri iskanju zaščite in tolažbe.

Oporečnik je bil tudi z izdajo intervjuja s Kocbekom leta 1976, zaradi katerega so mu zaprli vrata v Slovenijo in onemogočili izdajo njegovih knjig. Pirjevec meni, da na svoj način ostaja oporečnik še danes: “Občini Trst in Ljubljana soglašata v tem, da mu nočeta dati častnega meščanstva. Skratka, Pahor je kljub svojim 97 letom še vedno moteč element.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ