Boris Pahor v Domu knjige

KOPER> V njej Pahor razgrinja dnevniške zapise, ki jih je začel pisati leta 2009, ko je ženina bolezen napredovala, s pisanjem pa je nadaljeval tudi po njeni smrti, vse do leta 2011. V pogovoru z Nevo Zajc se je Pahor dotaknil tako vsebine knjige kot tudi svojih večnih tem (fašizma, izkušnje taborišča ...), h katerim se vrača tudi v svojem najnovejšem delu. “Ta knjiga je testament v toliko, kolikor pač spregovorim o sebi, oziroma o stvareh iz svojega življenja, o katerih doslej nisem pisal. Rada je bila vedno na nek način zadržana do pisateljev, menila je, da niso iskreni, da sicer pišejo o svojem življenju, a tako, da jim je v prid. Tudi zato sem to knjigo pisal v želji, da bi Rado razveselila, da bi rekla - Boris, napisal si po pravici,” je na predsinočnjem srečanju med drugim povedal Pahor, ki je tokrat z občinstvom delil tudi svoj filozofski nazor: “Po koncu vojne sem postal panteist. Zame je božansko vse bivajoče, vse kar obstaja. Pred tem božanstvom se klanjam, čeprav nisem veren.” MI