Borštnikovi nagradi "zgodbi o anhovski tragediji ter gospodarsko-političnem zločinu dajeta nov zagon"

“Mislim, da me je izbral pravi poklic,” je dejal Aleš Valič, ki je svojo umetniško pot začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, preden je postal eden osrednjih obrazov ljubljanske Drame. Prstan mu je izročila lanska nagrajenka Nataša Barbara Gračner, ki se mu je med drugim zahvalila za ljubezen do jezika, žirija pa je poudarila njegovo umetniško integriteto, izrazno širino in etično držo, s katerimi je desetletja zaznamoval slovenski gledališki prostor.

Borštnikov prstan si je letos nadel Aleš Valič.

Foto: Sinisa Kanizaj/sta

Toda medtem ko je veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo prejela Lorencijeva uprizoritev Kralj Lear, so Primorci domov odnesli lep sveženj priznanj, ki potrjujejo izjemno ustvarjalno moč novogoriškega gledališča in ustvarjalcev, povezanih z Evropsko prestolnico kulture GO! 2025.

Najodmevnejše priznanje je pripadlo predstavi Anhovo, ki je prejela nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) za najboljšo uprizoritev preteklega leta. Žirija jo je označila za mnogo več kot zgolj gledališko predstavo - za pogumno družbeno gesto, nastalo iz temeljitega raziskovanja, umetniške odgovornosti in angažiranosti.

Predstava, ki skozi zgodbe obolelih in umrlih prebivalcev spodnje Soške doline razkriva desetletja trajajoče posledice azbestne in cementne industrije, po mnenju žirije presega lokalni okvir ter postaja univerzalna pripoved o sistemskem nasilju, delavskem dostojanstvu in boju za resnico.

Nagradi, ki ne prinašata samo veselja, temveč tudi zadoščenje

Ne samo nagrade DGKTS, predstava Anhovo si je prislužila tudi Borštnikovo nagrado za raziskavo in razvoj besedila. Prejeli so jo Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss. Njihovo dokumentarno besedilo po oceni žirije prepričljivo prepleta pričevanja, dokumente in statistične podatke ter odpira prostor za razmislek o odgovornosti in posledicah industrijskega onesnaževanja.

“Tako prestižni nagradi, ki kronata celoletni niz nagrad in priznanj, nam ne prinašata le velikega veselja in ganjene počaščenosti, temveč tudi globoko zadoščenje,” pravi Jasmina Jerant, Kraševka iz Rihenberka in avtorica monografije Primer: Anhovo, ki je bila eno ključnih izhodišč za nastanek predstave.

Jasmina Jerant

Foto: Mateja J. Potočnik

“Zgodbi o anhovski tragediji ter gospodarsko-političnem zločinu dajeta nov zagon, da se resnica še odločneje širi po vsej Sloveniji, naš boj pa pridobiva nove podpornike. Preradi pozabljamo, da sta umetnost in kultura na strani človeka: dajeta glas preslišanim, povezujeta, opogumljata ter nepogrešljivo pripomoreta v skupnem boju malih ljudi proti Goljatom tega sveta,” poudarja.

Posebno težo imajo po njenem tudi želje domačinov, da bi predstavo nekoč uspeli pripeljati tudi v samo dolino. “Žrtve lokalne industrije svojo okolico pogosto imenujejo dolina smrti. Upamo, da bo predstavo vendarle mogoče prilagoditi tudi kakšnemu manjšemu prostoru v srednji Soški dolini, da bi prišla domov.”

Dodekalogija nikakor
ni ostala spregledana

Močan pečat je na letošnjem festivalu pustila tudi Dodekalogija Tomija Janežiča. Uprizoritvi 1973 in 1974, ki sta nastali v sodelovanju SNG Nova Gorica, Slovenskega mladinskega gledališča in GO! 2025, sta prejeli Borštnikovo nagrado za celosten dramaturški koncept. Žirija je poudarila, da Janežič skozi preplet osebnih usod in zgodovinskih okoliščin ustvarja “epopejo navadnega človeka”, ki presega zgolj zgodovinsko rekonstrukcijo.

Nagrado za scenografijo je za obe uprizoritvi prejel Branko Hojnik, ki po oceni žirije ustvarja večplastne odrske prostore na meji med hiperrealizmom in abstrakcijo ter gledališko arhitekturo spreminja v pomemben del pripovedi.

Med igralskimi dosežki sta izstopali dve članici novogoriškega ansambla. Marjuta Slamič je za vlogo v predstavi 1973 prejela Borštnikovo nagrado za igro. Žirija je poudarila njeno avtentičnost, psihološko natančnost in sposobnost, da zgodbo ženske, prisiljene oditi s trebuhom za kruhom, preobrazi v univerzalno pripoved o vztrajnosti, delu in odgovornosti.

Borštnikovi nagradi za igro sta prejeli tudi Marjuta Slamič ...

Foto: Sinisa Kanizaj/sta

Borštnikovo nagrado za igro je prejela tudi Ana Facchini za vlogi v predstavah Anhovo in 1973. Žirija je izpostavila njeno organsko in neposredno igralsko govorico, s katero zgodbam vsakdanjih ljudi daje moč velikih gledaliških pripovedi.

“Biti del takih predstav, ki se ti zgodijo enkrat, v tem primeru pa kar dvakrat v življenju, je preprosto privilegij,” pravi igralka. Nagrado sprejema z veliko hvaležnostjo, saj jo razume kot priznanje celotnemu kolektivu. “V resnici je nagrada za vse kolegice in kolege, ker eni brez drugih ne moremo. Obe predstavi sta globoko zaznamovali naše gledališče in mene osebno. Govorita o nas, o našem okolju, o našem življenju, o naših prednikih in zanamcih. Vesela sem, da smo lahko dali glas tako pomembni borbi, kot je anhovska, in hkrati sleherniku Nove Gorice. Prek nostalgije in primorskega borbenega duha smo se povezali s skupnostjo,” poudarja.

... in Ana Facchini iz ansambla SNG Nova Gorica.

Foto: Sinisa Kanizaj/sta

Po njenem je najlepše prav to, da sta predstavi dosegli tudi ljudi, ki sicer redkeje zahajajo v gledališče. “Prelepo je doživljati vse te tople odzive občinstva. Dokazali smo, kaj vse je mogoče. Sky is the limit.”

Ene najmočnejših zgodb prihajajo s Primorske

V SNG Nova Gorica veselja niso skrivali. Programska vodja Neda Rusjan Bric priznava, da so na festival prišli z visokimi pričakovanji, saj je za njimi izjemna sezona. “Morda smo za Dodekalogijo pričakovali celo še kakšno nagrado več, vendar se nikakor ne moremo pritoževati,” pravi. Posebej jo veselita igralski nagradi za Marjuto Slamič in Ano Facchini, saj je bila konkurenca letos izjemna.

Še posebej pa izpostavlja priznanje kritikov za Anhovo. “Da je predstava prejela nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, je fantastično. Gre za ljudi, ki gledališče spremljajo strokovno, poglobljeno in v širšem kontekstu. Takšno priznanje ima zato posebno težo.”

Borštnikovo srečanje se je tako zaključilo s potrditvijo, da slovensko gledališče ostaja živ, angažiran in družbeno odziven prostor. Če je letošnji festival pokazal kaj posebej jasno, je to dejstvo, da so med najmočnejšimi zgodbami prav tiste, ki rastejo iz konkretnega prostora in konkretnih ljudi. Letos so mnoge od njih prišle s Primorske. •