Botri vabijo v najlepši kino

Anika Horvat (Puhni mi ljubezen - rom-kom za kadilce) : Ujeli ste me prav na rojstni dan, saj že jutri frčim na krajši dopust, kljub temu pa nikakor ne želim zamuditi priložnosti, da bi postala botra filmu na Kino Otoku. Nikoli si ne bi mislila, da tudi filmu lahko postaneš botra, in tega si ne pustim vzeti. Organizatorji so mi poslali film, frčavo moderno romantično komedijo iz Hong Konga Puhni mi ljubezen, ki naj bi bil kot nalašč zame. In res je bil film tak. Odgovorila sem jim kar po telefonu - kot v filmu, ki zelo dobro opisuje vsakdanjost, nič drugačno kot pri nas. Ljubezen je v življenju pomembna, komunikacija prek novih tehnologij (sms, facebook itd.) pa je del našega življenja in spreminja odnose, tudi v ljubezni. Zanimivo je gledati neameriške produkcije, zato ker človek vidi marsikaj drugega, ne samo jezik in okolje, ampak povsem druge poudarke, na katere sicer sploh ne bi bil pozoren ... Seveda se že veselim, da se bom lahko družila z ljudmi, ki se pogovarjajo o filmu. In potem sem za nekaj dni odpuhnila …

Jože Dolmark (Pauline na plaži - geometrija strasti): Ob vnovičnem ogledu katerega od Rohmerjevih filmov, človeka obidejo neizmerljiva čustva, tiha nostalgija in občutja pripadnosti do obotavljajočih se oseb in njihovih spevnih dialogov, do komičnih in detektivsko zapletenih situacij, navidezno čudnih razmerij in poskusov ljubezenskih varanj. V tej smeri so Rohmerjevi filmi pravcati misteriji, filmi z uganko, katerih zaplet se vedno vrti okrog neke skrivnosti. Misterij praviloma zahteva čudež in kadar ga njegovi junaki pričakujejo, je to navadno majhen in neznaten čudež, ki ga resda ne opazijo vsi, vendar se ponuja: modra ura, zelen žarek, ali kaj podobnega - neka bežna pojavitev, preblisk, ki vse življenje presvetli s svetlobo večnosti. V osemdesetih sem imel srečo poslušati Rohmerjeva predavanja na Sorboni. Bil je izreden predavatelj. Zame bo ostal vedno mlad in prijazen že zastran tega, kako enkratno je znal opazovati sentimentalne igrice ljudi in poezijo slehernega življenja. Po rohmerovsko: vedno je nekdo videl nekoga, ki zanima nekoga tretjega. To pa je tudi zelo po naše.

Iztok Geister (Štirikrat - sožitje brez meja v Kalabriji): Ob spremljanju tovrstnega filmskega dokumentiranega zapisa o življenju v kalabrijski vasi se moramo najprej odreči pričakovanjem zgodbarsko razvajenega filmskega gledalca. V takšni hribovski vasi življenje poteka po dveh tirih, naravnem in kulturnem, oba pa tečeta neusmiljeno povezano. Kolikor je kozja paša naravno opravilo, toliko je tudi kulturno. In še več kot to, v filmu vidimo, kako kozji trop žene bolehnega starca vsak dan na pašo. A se ne poskuša pozdraviti s kozjim mlekom, kakor bi storil ekološko ozaveščen sodobnik, temveč s prahom, pometenim s cerkvenega poda. Ko se nekega jutra ne pojavi več pred stajo, ga pridejo koze iskat v njegovo sobo. Na pokopališče pa ga seveda skromno in tiho pospremijo sovaščani. Veliko bolj slovesno pa s procesijo proslavijo odrešenikov križev pot in še bolj bučno pričetek pomladi s postavitvijo mlaja. Za to so posekali najlepšo smreko, njen les pa porabili za kopo, saj je oglarstvo poleg kozjereje njihovo poglavitno opravilo. Morda bi lahko celo rekli, da je to zgodba o smrti treh osamljenih bitij: starca, kozjega mladiča in smreke, a ker so vse tri usode vpete v boj za obstanek prebivalcev hribovske vasi, je film hkrati tudi slavospev življenju.

Martina Kafol (Tihe duše - kako se pokoplje ljubezen): Tihe duše je zgodba o pozabljenem svetu, o potovanju med razsežnostmi, med zgodovino in brezčasjem, je počasno prehajanje iz sveta predmetnosti v svet duha, pot med življenjem in smrtjo, na robu pokrajine, v tišini, kjer nas tudi barvni odtenki mojstrsko dodelane fotografije vodijo po brvi med našim prostorom in onstranstvom. Zgodba se dogaja daleč proč, na severu, v gozdovih med rekama Volgo in Vjatko, kjer še živijo obredi starodavnega finskega ljudstva Merjanov. V tankočutnem pripovedovanju fotografa Aista se prepleta razmišljanje o bivanju in o ljubezni, polni nežno nakazane strasti in erotike. Tihe duše bivajo druga ob drugi, se bežno srečajo, ampak so osamljene, vsaka ostaja v svojem jedru. Ogenj in voda očiščujeta, in prerojeno dušo odplakneta v nov svet, ptici (naslov filma v izvirniku je Ovsjanki - gozdni vrabci), ki nas spremljata skozi celotno potovanje, ponujata impulz za prehod v drugo dimenzijo. Film Tihe duše je poezija, gledalca se dotakne tam, kjer je najbolj občutljiv. Tako kot pri poeziji bo v njem vsakdo našel svoje in zavibriral.

Nataša Benčič (Jean Gentil - izgubljen v dominikanski): Jean Gentil je film, ki človeka vabi k dotiku. Glavni junak, izobražen računovodja z znanjem več jezikov, Jean Remy Gentil, je haitski migrant, ki išče službo v Dominikanski republiki. Nima sreče. Nima strehe. Lačen je. Ne more delati na gradbiščih, zateče se v naravo, v samoto in vedno znova trči ob dobre ljudi. A to ne prežene njegove osamljenosti. Ta je tolikšna, da si ga človek kar zaželi objeti. Ljudje, čeprav so ves čas tu nekje, prihajajo in odhajajo. Ali pa gre on. Niti molitev, h kateri se goreče zateka, ne pomaga. Boga prosi za streho, za vsaj majhen prostor zanj, za zdravje. Ljudem odpira srce in jim pove, da je vedno žalosten, kadar gleda druge ljudi - živeti. On sam namreč sploh ne živi. Čeprav bi rad letel, ne more doseči neba. Film, v katerem človek sliši samo šum narave in bitje Jeanovega srca seže prav sem - do srca. Mojega in vašega.

Valterap (Tilva Roš - skejtanje nad breznom): Zapuščeno mesto, ki ga je povozil brzovlak nove ekonomije, je prizorišče najstniških prigod skupine mladcev, ki se združujejo v neodvisnem rolkarskem timu. Odraščanje prinaša vsem rodovom podobne težave, tokrat lahko to opazujemo skozi oči generacije x, y, z, žnj, kakorkoli pač imenujejo otroke postsocializma, ki preizkušajo svoje meje in meje sveta, ki jih obkroža. V okušanju svobode odraščanja večino svojih peripetij seveda tudi posnamejo in objavijo na svetovnem spletu po vzoru emtivijevskih oslovskih zgodb. Zgodbe in prigode junakov v zadnjem poletju pred soočenjem z odraslostjo, ko se poti križajo, združujejo in ločujejo. Zadnji sončni dnevi svobode in upora, male hudodelnosti in velike osebne tragedije pred neizbežno vrnitvijo v ječo malega življenja sive (sub)urbane družbe.