Branje ponekod rešuje življenja

LIPICA> Iz njih je pesnik Gregor Podlogar v vlogi moderatorja izvabil kar nekaj duhovitih anekdot in temeljnih resnic, ki segajo onstran letošnjega vileniškega gesla.

Na Podlogarjevo vprašanje, ali je dojemanje literature in branja danes drugačno, kot je bilo v preteklosti, Alberto Manguel, avtor tudi pri nas razprodane Zgodovine branja in pravkar natisnjene Knjižnica ponoči (Mladinska knjiga) odgovarja z zanimivim dognanjem: “Skozi zgodovino se dogaja nenavaden fenomen: kadarkoli zaradi pojava novih zamira kakšna obrt ali tehnologija, se slednjo ponovno zelo skrbno preučuje. Pojavi se nekakšna nostalgija, ki se rojeva iz občutka, da nekaj izgubljamo. Nekaj takega se je zgodilo, ko je Gutenberg izumil tiskarski stroj, saj se je obenem pojavilo izjemno zanimanje za kaligrafske priročnike. Ljudje so se kar naenkrat začeli zanimati za kaligrafijo, ki naj bi jo tiskarstvo ogrožalo.” Manguel meni, da se podobno dogaja danes. Ko je denimo pred dvema desetletjema napisal Zgodovino branja, ni bilo drugih knjig s tako vsebino, danes “pa se v knjigarni ne moreš izogniti knjigam o zgodovini branja, o izginevanju branja ... Spreminja se percepcija nečesa, za kar mislimo, da izgubljamo. Formulacijo, da to mislimo, uporabljam, ker sam ne mislim, da obstaja kakršnakoli nevarnost izgube nečesa, kar je v resnici bistveno orodje za spoznavanje naše identitete in identitete naše družbe.”

Čeprav ima Pavel Brycz občutek, da sta branje in književnost del nekakšnega družbenega podzemlja, kjer so denimo še klasična glasba, opera in balet, verjame v moč besed: “Ko nekdo nima veliko denarja, da bi posnel holivudski film, lahko kaj zelo pomembnega pove le še z besedami. Kajpada, če ima karizmo.”

Slednja je nedvomno potrebna tudi pri branjih lastne poezije, zato so izkušnje poslušalcev javnih branj raznolike. Če je bila Ljiljana Jokić Kaspar v mladih letih ob poslušanju njenega omiljenega pesnika Josipa Brodskega prevzeta do te mere, da je ob njegovi energični interpretaciji “popolnoma drugače doživela svet”, pa je Manguela Nerudovo branje povsem razočaralo: “V mojih najstniških letih odkrivanje spolnosti ni potekalo s prakso, temveč z literaturo. Za nas je bil največji erotični pesnik Neruda. Njegova 'Dvajset ljubezenskih pesmi in pesem obupa' je bila za nas biblija.” Ko so nekega dne odkrili, da v Buenos Aires prihaja Neruda so bili vzhičeni, a ko je Neruda začel brati s svojim visokim, piskajočim glasom, je občudovalce oblil mrzel tuš. Povsem drugačna je izkušnja, ki jo je imel Brycz ob poslušanju in srečanju z Allenom Ginsbergom: “Štopanje na njegov nastop v Prago je bilo zame kot potovanje v Meko. Svoje pesmi je zapel ob klavirski spremljavi, po nastopu pa sem se z njim pogovarjal. Imel je zelo globoke oči in podpisal se mi je v knjigo.”

Veliko manj ekstatična doživetja so danes javna branja v Severni Ameriki. Dolge sezname bralcev v knjigarnah, ki spominjajo na supermarkete, Manguel slikovito primerja z glasnimi najavami o znižani ceni paradižnikov v trgovskih središčih: “Branja resnično pomenijo le dekoracijo.”

Pomen branja se po Manguelu namreč spreminja glede na prostor, kjer poteka: “Kjer je težje priti do knjig, kjer je življenje na splošno težavnejše, je glasno deljenje literature z drugimi način preživetja. Najbolj ganljive izkušnje glasnega branja literature sem imel v krajih, kjer ljudem neprestano grozi smrt. To se mi je zgodilo v Libanonu, Jemnu, Kolumbiji.” Tam se po Manguelovih besedah tako med literati kot “običajnimi” ljudmi, ki živijo v skromnih razmerah, povečini v vojni, ob obedu razcveti poezija. Med pogovori citirajo pisatelje, pesnike, kar ni nič izrednega: “Glasno branje ima drugačen pomen v različnih okoliščinah. Ponekod je res način preživetja.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ