Brazilija je nastala v eni noči
V poezijo se je zaljubil, ko je v drugem razredu spoznal Gregorčičevo Soči. In ko je sam napisal prvo pesem, se je ponovno rodil. Marko Matičetov (1984) s pesmijo očitno doživlja življenjske prelomnice. Poezija pravzaprav je njegova prelomnica, abscisa in ordinata. Danes zvečer bosta on in njegova poezija na literarnem večeru na novogoriški Mostovni.
NOVA GORICA, PIRAN >Ko sem sinoči prebirala vašo novo knjigo Lahko noč iz moje sobe, Brazilija, me je iz (prvega dela) utesnjenosti slovenske sobe, polno spominov in klešč eksistence vrglo v drugi del, kjer je odrešujoča pokrajina Brazilije, napolnjena s svežim zrakom in življenjem. Bralec najprej joče, nato se smeji. Kaj je ta razklanost?
“Tudi sam sem bil presenečen, da mi je cikel Brazilija uspelo napisati v tako drugačnem tonu kot Sobo. Brazilijo sem napisal tako rekoč v enem zamahu, v eni noči 12 pesmi, in v naslednjih nekaj dneh je bil cikel že končan, medtem ko sem Sobo pisal tri leta, saj je v moji stari navadi, da napišem približno eno pesem na mesec. Ne vem, kje je razlog takega pesniškega izbruha Brazilije. V meni so se najbrž nakopičili spomini, premišljevanja iz dni, ko sem večkratno potoval po tej deželi, in bil sem že rahlo izčrpan od eksistencialistične govorice svoje poetike (iz cikla Soba in iz prejšnje zbirke Boš videl). Zato sem se enostavno moral odpreti svetu, da sem sploh lahko nadaljeval s pesnjenjem. Pri pesnjenju lahko človek zavozi v slepo ulico, potem pa se mu kar naenkrat svet odpre - tako se je meni zgodilo z Brazilijo.”
> Je občutje svobode tisto, ki naredi, da se stvari odprejo? Osvobojenost od vsega?
“Ne bi rekel, da je tako. Pesmi - vsaj moje - se ponavadi rodijo iz neke notranje stiske, torej občutka nesvobode. Ta 'nesvoboda'' pa se, in to je lepota poezije, v pesmi preobrazi v čisto svobodo, ki seže mnogo čez robove papirja. Hočem reči, da je šele pesem tista, ki me, ko jo začnem pisati, osvobaja, in, ko je napisana - osvobodi.”
> Ljubezen. Enkrat je neustavljiva moč, ki povezuje v eno, drugič razdvaja (“kaj imaš od ljubezni, ki nima nič več od ljubezni”). A v Braziliji je “zgolj” ženska, ki je glasba, na katero se pleše in s katero se ljubi. Sliši se kot valovanje. Kaj vam pesmi povedo o ljubezni?
“Medtem ko so moje ljubezenske pesmi iz prve zbirke V vsaki stvari je ženska izvirale iz ljubezni in čutnosti, pa ljubezenske pesmi iz zadnjih dveh zbirk ljubezen predvsem analizirajo. Postavil sem se na mesto zunanjega opazovalca, bralca nagovarjal v drugi osebi ednine ali celo v tretji in tako pridobil tudi nove vsebinske možnosti za pisanje o ljubezni. Pesmi pa povedo o ljubezni tudi to, da niso nujno samo ljubezenske pesmi ljubezenske pesmi. Vsaka pesem, ki je napisana s srcem, je ljubezenska pesem. To mislim, da je opaziti v ciklu Brazilija, kjer je ljubezenskih pesmi v pravem pomenu besede zelo malo, pa vendar bi jaz celoten cikel označil kot ljubezenskega, saj izraža mojo veliko ljubezen do Brazilije. Do sveta.”
> Res je.Menda znate vse svoje pesmi na pamet. Ali kdaj katero do njih komu na glas zrecitirate, kot poklon?
“Seveda, v družbi prijateljev me večkrat prosijo, da jim kaj zrecitiram, in to je tudi bolj pristno kot recitacije ali branja na žal slabo obiskanih literarnih večerih. Poezija živi, če se dogaja na ulici, ne pa da se jo prežene v zaprte literarne kroge, ki so brez zunanjega občinstva.”
> Kako osebno doživljate te literarne kroge (Paraliterarni Idiot, Beletrina, Nova revija in druge)? Je bolje vstopiti ali ostati zunaj?
“Idiot je v redu, saj ima odprt koncept delovanja, h kateremu privabijo tudi neuveljavljene avtorje. Poleg tega se ob vsaki izdani številki potrudijo s predstavitvami in imajo tudi odlično spletno stran, kjer so številke revij na voljo v e-obliki. O večini ostalih literarnih krogov pa ne bi izgubljal besed. Naj rečem samo to, da opravljajo ravno nasprotno delo od svojega primarnega poslanstva. Namesto, da bi prispevali k razvoju literature, ga zavirajo in onemogočajo. Tako bi lahko rekel, da je v dobre kroge dobro vstopiti, v slabe pa ne. Čeprav je z eno nogo vedno dobro biti zunaj, na svojem.”
> Ali kot pravite v pesmi, gledati kot glavni lik Kovičevega romana, čez morje, na naša mala nebesa. Boste šli še v Brazilijo?
“Ja, letos junija v času nogometnega pokala konfederacij. Ta teden kupim letalsko karto.”
KLAVDIJA FIGELJ
Marko Matičetov, pesnik, politolog, doma iz Lucije na slovenski obali. Doslej sta pri založbi KUD France Prešeren izšli dve njegovi pesniški zbirki: V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009), kmalu izide še Lahko noč iz moje sobe, Brazilija.
